John Kenny

Moj slog portretiranja

Leta 2006 sem razvil svoj stil portretne fotografije v tradicionalnih skupnostih, ki je bil navdihnjen s strani dramatičnih slik »chiaroscuro« umetnikov. Chiaroscuro je italijanski izraz, ki dobesedno pomeni svetla tema. Takrat, na samem začetku mojega potovanja po Afriki, sem bil poln energije in želje da bi srečal ljudi s pravim magnetizmom. Bil sem vznemirjen spričo izrednih ljudi in fascinantnih kultur in se spraševal, kako bi lahko prenesel te občutke vznemirjenja mojim prijateljem in družini domov.

John Kenny-01

Rešitev sem si predstavljal v abstrakciji izjemnih detajlov vzetih iz ne tako izjemne celote.  Preprosto povedano sem menil, da bi živahni in intenzivni posamezniki, ki sem jih spoznal v tradicionalnih skupnostih, najbolje pokazali svoj magnetizem pred kamero tako, da sem jih izločil iz (pogosto ) dolgočasnega in prašnega ozadja njihovega neposrednega okolja. Po nekaj dneh sem si začel predstavljati vsakega posebej, kot da bi izhajali iz niča teme, brez motečih dejavnikov, v upanju, da bi to zagotovilo resnični občutek bližine med gledalcem in osebo na sliki.

John Kenny-11

Tedaj sem se zavestno odločil, da opustim bolj dokumentarni slog portretiranja ljudi in okolja. Pri razvijanju te nove tehnike v oddaljenih afriških vaseh v letu 2006 nisem imel na voljo nič drugega kot sonce in koče, ki so delovale kot velik “odprt atelje”. Tako sem uporabil te danosti in začel eksperimentirati (nikoli nisem zares maral bliskavic – flešov). Torej sem preprosto osvetljeval z naravno svetlobo, sončno svetlobo na suhi zemlji, ki sega v temo koče in osvetljuje te izjemne ljudi. Sonce in gola zemlja so samo sestavine, ki so potrebne za osvetlitev pri mojih fotografijah. In seveda, najbolj pomembni so ti izjemni ljudje afriških ljudstev!

John Kenny-12

Zaljubljen v fotografijo

Najprej sem se zaljubil v fotografijo okoli leta 2003. Nisem imel te sreče, da bi si pridobil umetniško ali fotografsko izobrazbo, vendar sem takrat vedel, ko sem dobil svoj prvi SLR fotoaparat, da je to popoln način za moje izražanje. Vsakič, ko sem imel fotoaparat v roki, sem skušal izboljšati svoje posnetke, gnala me je radovednost, kako bodo izgledali končni izdelki, ko bodo enkrat šli skozi fotografski postopek. To je nekako tako, kot pri norem alkimistu, ki meče vse sestavine v lonec, da vidi, če bo prišla iz njega kakšna magija. Proces fotografskega učenja je zelo redko preprost, vendar se mi je to učenje zdelo nadvse lepo: odkritja, eksperimentiranja in prva spoznanja, kako fotoaparat izkrivlja in izboljšuje svet.

John Kenny-3

V Afriki je bil moj cilj potovati skozi nekatera najbolj odmaknjena območja te celine, medtem ko so urbanizirani predeli in življenje 21. stoletja v mojih fotografijah komaj zaznavni. Če pogledam nazaj, to sprva ni bil moj namen, ko sem prvič prišel tja leta 2006, ampak nekako sem se vedno vračal v Afriko, ker sem bil navdušen nad družbo in ljudmi, ki so bili sposobni preživeti v nekaterih najbolj sušnih, izoliranih in težkih razmerah. Če še niste obiskali teh krajev, potem morate vedeti, da realnost življenja še zdaleč ni tako romantična ali idealizirana, kot si jo predstavljamo. Življenje tam poteka v težkih razmerah z zelo negotovimi viri preživetja in z velikimi stiskami, ampak tradicionalno gostoljubje tamkajšnjih ljudi do tujcev ostaja nespremenjeno.

John Kenny-13

Fotografiranja posameznikov, ki jih vidite v mojih galerijah, sem se namenoma odločil zato, ker sem imel zelo velik občutek občudovanja, ko sem jih spoznal. Vsak od teh ljudi je imel nekaj, kar me privlačilo, včasih tudi močan piercing, nenavadno lepoto, in tako sem se počutil prisiljenega, da poskusim narediti fotografijo. Res je, da sem fotografiral predvsem zase,  vendar moja druga želja je bila pokazati drugim ta magnetizem, ki izvira v očeh teh zanimivih ljudi.

John Kenny-2

Po navadi sem potoval sam ali z vodnikom in na teh potovanjih upal na kakšno pomoč pri prevozu s prenaloženim tovornjakom ali drugimi vozili, da sem prispel do oddaljenih naselij. Moj cilj je bila pogosto tedenska tržnica, kjer se vedno zbere na stotine živo pisanih ljudi vsaj za nekaj ur. V poznem popoldnevu se vsi razidejo in odidejo s svojimi živalmi in nakupljenim blagom, dokler lokacija spet ne postane košček suhe zemlje, skratka nič, kar bi jo ločilo od ostalega brezznačajnega zemljišča, ki je tako značilen za večino afriškega Sahela. Fascinantno je opazovati ta proces, ki se odigra na skoraj povsem enak način po številnih afriških državah, med katerimi so mnoge oddaljene med seboj več sto ali tisoč kilometrov te ogromne celine.

John Kenny-1

Moj najljubši fotografski pribor so ostri osnovni  objektivi in kamera, ki omogočajo zajem najmanjših delov podrobnosti: medtem ko so lahko ti detajli sami po sebi nepomembni, ko se združijo v celoto pa čutim, da pomagajo prikazati sliko okolja in posameznikov v ustrezni kompoziciji.

John Kenny-9

Copyright: John Kenny

Photo Rights: John Kenny Photography

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s