Fast Fashion

If you don’t think that cheap clothing is killing us, think again. Horrific and devastating building collapse resulted in the deaths of over 700 apparel workers making a dreadfully low wage. The more we demand the lowest possible price – regardless of the cost of that low price – we are going to be faced with more catastrophic situations like this. We need to take action now.

Clothes-7
Sustainability may be the hot topic du jour, but it’s always on my mind. Why? Because cheap clothing is killing us. It’s killing us so slowly that we aren’t even aware of it.

We must take measurable actions to create enough critical mass that brings about changes in the practices of how we buy clothing, and about how we value it.

Clothes-9

Think about how you value clothing. If you are a person who believes that the worker who sewed up your cheap T-shirt should earn a living wage, yet you want to buy it for the lowest possible price, you have quite a conundrum. You can’t have it both ways. The choices are to either respect the workers who made your garment, or turn a blind eye to them in favor of getting your clothing on the cheap. I have no doubt that what I’m saying may offend you. It’s your money to spend the way you want. But, I promise you that cheap clothing is killing us.

Clothes-10

A living wage is an honest living. Workers in Bangladesh are dying to make cheap clothing that you may end up buying and owning, briefly, before casually discarding it. Fires run through their factories. Catastrophic building collapses create completely unnecessary casualties, all under the weight of the world’s incessant need for fast and cheap fashion. If they live through the experience of making the clothing that many Americans are hungering for, they earn a wage that may help them to buy a month’s worth of groceries, but without money for shelter. And, forget about developing any savings abilities. If you know the facts and deny that cheap clothes are killing us, then it’s still killing someone else, slowly but surely. We are all in this together.

Clothes-8

A living wage could be calculated like a multiplying formula that varies by country. A woman who sews garments in Costa Rica, and who earns a living wage, could upgrade her very small living arrangement so that it has indoor plumbing and running water. She could have a bathroom so that she doesn’t have to dig a ditch in her yard to take care of business, and to have a kitchen in her home so that she could cook. Can you envision not having a toilet and a kitchen sink in your house?

Clothes-4

If you don’t think that cheap clothing is killing us, it has killed the spirit of so many people who once made a living working in factories in our own country. A living wage being paid in other countries actually gives workers in our country an opportunity to compete for manufacturing jobs here. Balancing out wages across the globe is a way of preventing cheap clothes from killing us. In fact, it could be a model for other non-apparel related industries.

Clothes-3

Made in Bangladesh – za kakšno ceno?

“Hitra moda pomeni vse narediti hitro, z majhnimi stroški, brez kontrole, brez obzira do tistih, ki to delajo, do delavcev, in tudi brez obzira do okolja. Dokler to dopuščamo, bo to na tak način funkcioniralo,” pravi profesorica za tekstilstvo na naravoslovnotehniški fakulteti Petra Forte Tavčer, ki pojasni, da v času globalizacije in iskanja najmanjše cene in najvišjega dobička prihaja do tega, “da nek izdelek, preden pride na naše police, prepotuje cel svet. Lahko tudi dvakrat. Ena faza izdelave je izdelana v eni država, druga v drugi, tretja v tretji. Včasih se polizdelek znova vrne v prvo državo izdelave od koder pride končno na naše police. Tako da, cel svet je tukaj res povezan in išče najnižjo ceno. To pa pomeni pogosto tudi nižjo kakovost.”

Clothes-5

Zrušena osemnadstropna zgradba Rana Plaza v predmestju Dake je bila večnamenski objekt, v katerem so bila stanovanja, banka, trgovine in tovarne tekstila. V štirih proizvodnjah je delalo približno 5,000 delavcev. Čeprav so podjetja trdila, da so z robo dobavljala večje trgovske verige v ZDA in Evropi, je sodelovanje z njimi priznalo le britansko podjetje Primark.

Delo v t. i. švicfabrikah, ki ne izpolnjujejo varnostnih, zdravstvenih in še kakšnih drugih pogojev, je nevarno, delavci pa se počutijo, kot da bi bili v zaporu. “Nek delavec iz Bolgarije mi je dejal, da je to suženjsko delo, v Bangladešu pa je to delo za umreti. Vse se začne s splošnim delovnim okoljem in pogoji dela. V mnogih tovarnah se delavci gužvajo v prostoru, kosi blaga prekrivajo tla, zato je zelo zaprašeno. Pozimi je ekstremno mrzlo, poleti je, kot da bi bil v savni. Delavci se znojijo, saj ni nobenega prezračevanja, kaj šele klime. Izhodi v primeru nesreče so nedostopni zaradi krame, ki je skladiščena pred njimi, lahko pa so celo zaklenjeni. V mnogih tovarnah je delavcem prepovedan izhod na stranišče. Neka delavka iz Makedonije mi je dejala, da ne pije, in sicer zato, da ne gre na stranišče. Delavci na Šrilanki uživajo poživila, da bi ostali budni,” je za Val 202 dejala Bettina Musiolek iz nevladne organizacije Clean Clothes Campaign, ki se bori za odpravo suženjskih delovnih razmer v državah z močno tekstilno in oblačilno industrijo.

Clothes-2

Delo za 27 evrov na mesec

V Bangladešu je po uradnih podatki 4,500 tovarn tekstila, v katerih dela štiri milijone delavcev. Industrija državi prinese 24 milijard dolarjev na leto in predstavlja 80 odstotkov njenega izvoza. Čeprav številke Bangladeš uvrščajo na drugo mesto največjih tekstilnih izvoznic, takoj za Kitajsko, morajo delavci delati 15 ur na dan za 35 dolarjev na mesec oziroma malo manj kot 27 evrov.
Če k temu pripišemo še poceni blago, je cena za žensko majico 3,99 evra, ali pa 9,99 evra za moške kavbojke, ki jih trenutno ponuja nizkocenovni trgovski ponudnik v Sloveniji, še kako vabljiva za kupce.

Clothes-1

Razlike ni

“Veliko zvez potrošnikov v Evropski uniji nam je potrdilo, da se potrošniki zavedajo tega, da so bila njihova oblačila narejena v neznosnih pogojih. Na vprašanje še pred 15 leti v Nemčiji recimo ne bi znal nihče odgovoriti. Danes pa vsi vedo. A kot ste dejali, ljudje imajo omejena finančna sredstva. In to je začaran krog, veliko ljudi je revnih in si ne morejo kupiti oblačil v Hugo Bossu. A bistvo je v tem, da med nizkocenovno in visokocenovno proizvodnjo sploh ni razlike,” razloži Bettina Musiolek.

Clothes-6

Lisca na Kitajsko …

Z omenjenimi težavami so se leta 2005 soočili tudi v sevniškem podjetju Lisca, ki je del svoje proizvodnje prenesel na Kitajsko. Po besedah direktorja Gorana Kodelje, je podjetje takrat ujelo zadnji vlak in lani je imelo, kljub štiriodstotnemu padcu prodaje, 740.000 evrov čistega dobička: “Takrat so kitajske šivilje, za praktično enako produktivnost dela kot jo dosegajo šivilje v Sloveniji, prejemale slabih sto dolarjev plače. Vsi naši konkurente, torej, uveljavljene blagovne znamke iz Evrope, so to že počeli. Kot sem že dejal, smo figurativno ujeli zadnji vlak, imeli pa smo takšne in drugačne dileme. Prvič, Kitajska je daleč, kar je povezano z določenimi stroški, drugačna je mentaliteta ljudi, a ta korak je bilo treba narediti. Na začetku nas je večkrat bolela glava, a smo zadeve dobro skoordinirali. Imamo dobre poslovne partnerje že vrsto let, glavnih nismo niti menjali. Problem pa je danes v tem, da proizvodnja na Kitajskem ni še zdaleč tako poceni, kot je bila leta 2005.”
In prav to je razlog, da velike tekstilne verige svojo proizvodnjo, kot nekakšne tekstilne karavane, nenehno selijo na nove, še cenejše trge.

Bangladesh Factory Fire Retailers

In this Saturday, Dec. 8, 2012, photo, Bangladeshi garment workers manufacture clothing in a factory on the outskirts of Dhaka, Bangladesh. About a year before a November fire at a clothing factory in Bangladesh killed 112 people, executives from Wal-Mart, Gap and other big clothing companies met nearby in the country’s capital to discuss a legally binding contract that would govern safety inspections. But after a spokeswoman for Wal-Mart, the world’s largest retailer, got up and said the proposal wasn’t “financially feasible,” the effort quickly lost momentum. (AP Photo/A.M. Ahad)

… ki postaja predraga

Tudi v Lisci, ki je nekoč v Sloveniji zaposlovala 1.200 ljudi, danes pa le še 278, so zaradi prilagoditve trgu in hude konkurence razmišljali tudi o selitvi proizvodnje v Bangladeš ali Kambodžo, a kot pravi Goran Kodelja: “Tega ne bomo počeli. Lisca ni velika korporacija in lahko dosti hitro stvari prestavi. Kot drugo, so to države, ki so bolj rizične s spoštovanja poslovnih dogovorov. Kot tretje so tukaj težave, ker ne veš, kako to proizvajajo, ali so spoštovani neki standardi, neke etične proizvodnji. Jaz v teh državah stvari ne poznam, a berem v časopisu, da dostikrat niso. Mi o tem ne razmišljamo. Razmišljamo pa o nečem drugem. Prej ali slej se bo vsa proizvodnja Lisce očitno spet izvajala v Jugovzhodni Evropi, ker ni več razlike v ceni dela, kot je bila nekoč. Če je danes povprečna plača za šiviljo na Kitajskem blizu 300 dolarjev, to pravim jaz, oni pravijo, da je več. A po moji oceni je med 250 in 300 dolarji.”

Factory machines produce an intolerable degree of echo in the working place of Sobuj (13-years-old). For adding more strain on him excessive heat works as miserable factor. Sobuj a worker of textile factory starts his day at 8am & his duty finished at 8pm

13 year old Sobuj works in a textile factory in conditions of extreme heat and noise. For this he earns about 1200 Taka a month (£10.00 GBP).

Cena ne odraža realnosti

A kot poudarjajo v Clean Clothes Campaign, prodajna cena, ki jo plača potrošnik, ne pove veliko o tem, v kakšnih delovnem okolju je bilo narejeno oblačilo, ali so bile kršene človekove pravice in ali je v izdelavi oblačila sodelovala otroška delovna sila.
“Cena, ki jo plačamo, ni povezana s pogoji dela. Če plačaš za oblačilo višjo ceno, to še ne pomeni, da je bilo oblačilo narejeno v boljših pogojih. Nakupna cena oblačil, ki jo plača podjetje, torej trgovec, pa lahko pove veliko o pogojih dela, v katerih je bilo oblačilo narejeno. Veliko podjetij, kot je H & M, včasih plačuje z zamudo, ali pa si v zadnjem trenutku premislijo glede naročila, saj da rabijo drugačno zadrgo ali kaj podobnega… Zaradi takšnih praks dobavitelj ne more zagotoviti, da bodo delovni pogoji v tovarni ustrezni.”

C3_Indian Textile

Tekstilni delavci v azijskih državah z zasluženo plačo ne morejo delati in hkrati skrbeti za svojo družino. Ker so največkrat zaposlene ženske, v tekstilni industriji v Bangladešu je kar 80 odstotkov vseh delavcev žensk in deklet, morajo otroke v oskrbo poslati k svojim staršem, če zanosijo, jih odpustijo. Plačanih nimajo nadur, ne bolniškega dopusta.

C6_Indian Girl

Selitev tekstilne karavane

Prav zato Clean Clothes Campaign podpira akcijo Asia Floor Wage Campaign, ki se zavzema za določitev nekakšne ‘azijske minimalne plačile’, ki je po modelu Paritete kupne moči prilagojeni vsaki državi posebej. Košarica dobrin je namreč za isto ceno različno polna oziroma prazna v Evropi ali pa v Indoneziji. Za leto 2012 so tako izračunali, da bi morali imeti delavci za preživetje v Indiji plačo 12.000 rupijev ali 163 evrov – danes ta znaša 114 evrov bruto, za Kambodžo pa na primer 1.2 milijona rielov ali 231 evrov. V Kambodži, kjer se je nedavno zrušila tovarna s čevlji, ki je znova zahtevala življenja, dobijo delavci v tovarni 46 evrov mesečne plače. To so torej minimalne plače, s katerimi se lahko sindikati pogajajo z vladami in delodajalci. A kako, če so sindikati v številnih azijskih državah neuslišani in neupoštevani.

Vir: VAL 202

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s