Borut Peterlin

Borut Peterlin, fotograf… ki obuja pionirske fotografske tehnike

Pred dobrima dvema letoma je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann. Navdušeno si je ogledoval njena dela in potem … obstal kot uročen. Kakšna ostrina! In kakšna tonaliteta! In to na fotografijah, narejenih v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot 160 leti uporabljali pionirji fotografije!?

Tudi sam je bil presenečen, kako zelo so ga ob prvem živem stiku očarale starinske fotografije, narejene s tistimi najbolj retro fotoaparati z mehi, steklenimi ploščicami in posebno mešanico kemikalij. A česa tako popolnega še ni videl. Ne na fotografijah, narejenih na film. Ne na fotografijah, narejenih z digitalci.

Peterlin_2

Borut Peterlin – avtoportret

Takrat ga je zadelo kot strela z jasnega. Ponovno se je zaljubil v fotografijo in svoj poklic. In seveda se je vrgel v iskanje primerne opreme, kar ni bilo enostavno, in učenje te že skorajda izumrle tehnike, kar je bil še večji podvig, a s pomočjo srbskega mojstra Miše Keskenovića, mu je po poldrugem letu le uspelo narediti prvo mokrokolodijsko fotografijo. In nato še mnoge druge.

Nekatere je v zadnjih mesecih objavil prav tu, v Mladinini rubriki Portret. In prav ta rubrika, ki se je nekoč imenovala Striptiz, je iz njega v zadnjih letih naredila enega naših najbolj prepoznavnih, pa tudi lucidnih in duhovitih portretnih fotografov.

A pozor, to je postal kljub temu, da portretne fotografije sprva sploh ni maral. Zdela se mu je … no, dolgočasna. Kot fotoreporter je bistveno večji izziv videl v reportažah. Sploh tistih, na prvi pogled banalnih, kot so bila denimo spregledana rečna kopališča. Doživel je tudi bolj epske reportažne zgodbe, tudi obisk za javnost zaprtega Černobila. Najbolj pa ga je zaznamovalo spremljanje romske problematike. Ker je šlo za zgodbo o človekovih pravicah. In ker je želel dokazati, da smo vseeno narod, odprt do drugačnih.

Tudi sam je bil pogosto drugačen ali pa vsaj nekdo od »drugod«. Tudi zato, ker so ga pri enajstih pri igri, ki se je končala z nesrečo, trajno zaznamovali ognjeni zublji. In ker takrat zaradi dolgotrajnega okrevanja ni zmogel večjih fizičnih naporov, se je vpisal v fotokrožek. Prebral je tudi vse knjige o fotografiji v novomeških knjižnicah in se nazadnje vpisal še na študij fotografije na priznani praški FAMU. Sprejet je bil že v prvem šusu. Ker je eno do sprejemnih nalog zastavil tako zelo kompleksno, so ga sprejeli kar brez preverjanja teoretičnega znanja.

Po umetniško naravnani akademiji je vpisal še bolj tržno usmerjen podiplomski študij fotografije v Londonu, se dodatno izobraževal v Benettonovi Fabrici, nato pa se je vrnil, zagnal festival Fotopub ter padel v fotoreporterstvo in nato še v foto urednikovanje na Mladini. S tem je dobil v roke tudi portretno rubriko Striptiz, ki se ji je sprva upiral, a ker je imel pri vsakotedenski kreativi proste roke in je poleg tega v objektiv lovil še kulturnike in umetnike, mu je hitro postala velik, kontinuiran izziv. In ravno, ko se mu je zdelo, da po okoli 300 portretirancih potrebuje nov zagon, se mu je zgodil mokri kolodij.

kolodij-11

Borut Peterlin – kolodij

Mnoge je s tem presenetil. A zakaj že? Navsezadnje je doslej zakuhal že ničkoliko konceptualno in tehnično razgibanih projektov, od dnevniškega 5.00 AM do antipolitičnega Flower Power. To, da namesto enega samega hkrati razvija več slogov, je pravzaprav njegova rdeča nit. A fotografije vseeno delujejo kot zaokrožena celota, tudi zaradi humorja, ki veje iz njih. To te dni potrjuje tudi njegova razstava v Galeriji Instituta Jožef Stefan, kjer je sploh prvič skupaj postavil fotografije iz rubrik Striptiz in Portret.

S pionirskimi tehnikami medtem vrta dalje. In vrta globoko. Ne le, da se je povezal s somišljeniki iz tujine, sploh iz ZDA, kjer so priča že pravemu gibanju, skupaj s celjskim muzejem novejše zgodovine so pravkar oživili tudi osupljivo ohranjen fotografski studio Josipa Pelikana s konca 19. stoletja. Prvi rjavkasto-sivi portreti radovednih obiskovalcev že nastajajo, projekt pa utegne prerasti celo v prvi center za promocijo in izobraževanje pionirskih fotografskih tehnik v tem delu Evrope.

Vir: MLADINA

Borut Peterlin obuja stare foto tehnike v Pelikanovem ateljeju
Portret v ambrotipiji ima pridih slavnostnega trenutka

Od februarja letos, vsako prvo soboto v mesecu,  v Fotografskem ateljeju Josipa Pelikana, fotografski mojster Borut Peterlin v sodelovanju z našim muzejem v starih fotografskih tehnikah oživlja portretiranje iz časa Josipa Pelikana. Gre za portretiranje v tehniki ambrotipije – mokrem kolodiju na steklu in v tehniki klasičnega srebrobromidnega filma, torej tehnikah, ki jih je uporabljal tudi mojster Josip Pelikan.

Brina Vogelnik in Janez Dovč

Brina Vogelnik in Janez Dovč

Borut pravi, da se je z Muzejem novejše zgodovine Celje glede tega projekta hitro našel na isti frekvenci, da so se ga lotili zelo entuziastično, da gre korak za korakom naprej in verjamem, da bo projekt popolnoma zaživel v drugi polovici letošnjega leta.
Borut Peterlin,  doma iz Dolenjskih toplic, je fotografijo študiral v Pragi, kjer je tudi diplomiral, v Italiji se je izpopolnjeval v Benettonu, podiplomski študij pa končal  v Londonu.
Kot fotograf in fotoreporter sodeluje s časopisom Mladina, gledališčem Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta, loteva pa se tudi različnih komercialnih projektov, kot so reklamni plakati in drugi. Pravi, pa da je v zadnjem času med komercialnimi projekti tudi vedno več zanimanja za fotografiranje v ambrotipiji, mokrem kolodiju na steklu, torej tisti tehniki, ki jo vsako prvo soboto v mesecu predstavlja v Fotografskem ateljeju Josipa Pelikana.
Njegov zadnji obisk v Celju  smo izkoristili za pogovor o starih fotografskih tehnikah, ki jih predstavlja v Pelikanovem ateljeju ter njegovih pogledih na vlogo in pomen portretne fotografije ter o odnosu med analogno in digitalno fotografijo.

Zakaj ste se odločili za obuditev starih fotografskih tehnik iz časov mojstra Pelikana?

Te zgodovinske tehnike sem spoznal skozi izobraževanje. Ko pa sem na razstavi slavne umetnice, fotografinje Sally Mann v Londonu, videl fotografsko tehniko mokrega kolodija na steklu uporabljeno v sodobni fotografiji, kot avtorsko izrazno sredstvo, me je to zelo navdušilo. Hkrati pa sem videl tudi ogromno potenciala, zato sem se odločil, da naredim korak nazaj, zato da bom potem lahko naredil dva koraka naprej.

Predstavite nam podrobneje te stare fotografske tehnike, kaj vse omogočajo?

Tehnika mokri kolodij na steklu je bila izumljena leta  1851 in je živela do konca 19. stoletja.  Gre za tehniko, ki ima dobre in slabe lastnosti.  Dobra lastnost je, da je to na področju tonalitete in ločljivosti izredno superiorni medij, boljši kot so vsi digitalci ali kakor je film. Slabost pa je, da gre za zelo majhne molekule, ki potrebujejo veliko svetlobe.  Tako da ta medij, potrebuje sto do dvestokrat več svetlobe kot običajni ISO 100 film. Ta medij  pa se deli še na dve kategoriji: ena je pozitiv ali ambrotipija, drugi pa  negativ.  Pozitiv pomeni, da posnameš ploščo v studiu, jo razviješ in pripraviš kot končni produkt.  Je unikat, kot polaroid, če naredim primerjavo. Negativ pa je tehnično veliko bolj zahteven kot ambrotipija.  Ko končaš, dobiš šele polizdelek, iz njega, torej negativa, pa lahko na steklo potem delaš pozitiv, z raznimi vrstami tiskanja na papirju.

Peterlin-Christoph(1)

Borut Peterlin – Christoph Staber

V dobi digitalne fotografije, kakšno je poslanstvo in vrednost takšne fotografije, narejene na star način?

Fotografija je v današnjem sodobnem svetu izgubila svoj čar, ker je preveč omejena na trivialnost, na količino, na trenutek ,na udobje, skratka na vse kar pač zaznamuje življenje sodobnega človeka. To je današnja digitalna fotografija. Veliko teh lastnosti sicer lahko smatramo kot prednost.  Ampak če govorimo o portretni fotografiji, pa je to vrsta tehnike, ko si res vzameš čas, ko narediš fotografijo, ki je unikat, ki bo obstajala naslednjih sto let.  Za razliko od fotografij na računalniku,  ki jih morda niti ne pogledamo več, »ker jih je milijon« in si enostavno ne vzamemo časa, da bi naredili selekcijo. Ta stara zvrst fotografije ima torej pridih slavnostnega trenutka, hkrati pa je estetski rezultat neprimerno bogatejši kot pri digitalni fotografiji. Seveda pa gre tudi za stvar okusa. Moje mnenje pač je, da ta tehnika omogoča fotografije, kjer portretiranec izgleda slavnostno.

Kaj je danes značilnost dobre portretne fotografije?

Dobra portretna fotografije je zaznamovana z bogato zgodovino umetnosti. Že slikarji so lahko postavili normative, kaj je dober portret: se pravi poleg kompozicije, svetlobe, so pomembna še čustva, ozadje, občutek. Dobra portretna fotografija ni rezultat natančnega recepta, ki se ga držiš in potem dobiš izdelek. Je zmes kreativnosti, objektivnosti in tehnične perfekcije. Nenazadnje tudi portretirančeve, da ne bom rekel karizme, ampak portretirančevega sodelovanja. Kadar se mi kdo zahvali za portret, vedno rečem, dober portret potrebuje potrpežljivega portretiranca. Pa s tem ne mislim na fotogeničnost. Portretiral sem ljudi, ki jih ne bi prepoznali kot fotogenične, pa so fotografije izpadle fenomenalno. Fotografiral pa sem tudi ljudi, ki so naravno lepi in čudoviti, ampak enostavno niso imeli dovolj časa, so bili pod stresom in to se je seveda tudi videlo na fotografiji. Torej rezultat ni bil optimalen. Seveda pa je fotograf tisti, ki je odgovoren za to.
Kakšen pa je vaš odnos do digitalne fotografije?

V digitalni fotografiji sem popolnoma doma, počutim se udobno. Morda ravno zaradi tega, ker obvladam digitalno fotografijo do obisti, sem prišel do sklepa, da to ni to.

Zakaj?

Če me vprašate kot avtorja, sem digitalni fotografiji zameril, ker sem približno petkrat več časa preživel za računalnikom, kot pa za fotoaparatom. Pa najverjetneje bi moral reči desetkrat več.  To je stvar, ki mi ni bila všeč. Pri klasični črno beli in kolodijski fotografiji  pride do izraza rokodelskost, medtem ko je digitalna fotografija bolj generična, kot plavanje v manjšem bazenu, če se slikovito izrazim. Pri kolodiju pač ni nič generičnega: ne morem namreč iti v trgovino in kupiti karkoli predpripravljenega, vse kemikalije moram zmešati sam in to od razvijalca do laka, ki ga tudi sam zmešam iz smole iglavcev in sivkinega olja. Ker je torej tako dolg postopek rokodelskosti, lahko na vsako stopnjo tega procesa vplivaš, interveniraš, spreminjaš, dodajaš. Ko si enkrat samozavesten pri tem, ko plavaš svobodno, ko se tem v organskem postopku dogaja tudi kup naključij, kot dodana vrednost končnemu rezultatu, lahko res narediš to, kar želiš. Torej tudi takšno perfektno  fotografijo, da se lahko digitalna popolnoma skrije pred njo.

Prikaz izdelave fotografij s staro fotografsko tehniko

Vir: MNZC

tadej-golob-portret-borut-peterlin_biggalleryimage

Borut Peterlin – Tadej Golob

BORUT PETERLIN / a professional photographer
specialized in wet plate collodion process and salt print process,
based in Slovenia
borut@borutpeterlin.com
www.borutpeterlin.com
+386 41 581 626

Borut Peterlin is in real life actually a librarian in a small town of Dolenjske Toplice in Slovenia, residents of the municipality 3276. As a very calm and shy person with no sex life, he devotedly takes care of the library’s collection of books on contemporary art. In fact he knows by heart the content of both books. But only when he touches a camera a strange thing happens. With a deafening bang and lots of smoke a hero within is unleashed. His tie snaps under the pressure of a vein on his neck and dark blue suit gets torn when his body takes the form of a Hulk. He becomes a photographer! But not just a photographer, a Wet-Plate Photographer! People in his images are looking smart, younger, healthier and most importantly slimmer. He achieves this effortlessly without the help of photoshop. Life behind Iron Curtain deprived him to own a computer, but that only forced him to somehow develop the superpowers of a wet-plate photographer.

Peterlin graduated at Prague’s FAMU Academy (1994-98), continued postgraduate studies at The London College of Printing (2002-03). In 2000 he received a scholarship at Fabrica, Benetton’s Research Center for Communication and began working with Oliviero Toscani. In 2001 Peterlin started Fotopub Festival of Documentary Photography and served as art-director for seven years.Currently however, Peterlin is solely focused on the ‘Antiquarian Avant-Guard’ of 19th Century photography techniques, with the emphasis on wet plate collodion negative and salt print process.

B-Peterlin

He has exhibited in venues such as the Konica-Minolta Gallery, Tokio, Japan / K2 Gallery – Izmir,Turkey / Martin-Gropius-Bau, Berlin, Germany/ Host Gallery, London, UK / Kaunas Photo Festival, Lithuania / Doland Museum, Shanghai, China / Photo Fringe Festival, Krakow, Poland and the Museum of Contemporary Art, Ljubljana, Slovenia.

_____________________________
Fotografije: © Borut Peterlin
Photo Credit: © Borut Peterlin

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s