James Nachtwey

Vojno fotoreporterstvo: estetizacija tragedij ali reševanje sveta?
Predavanje in razstava Jamesa Nachtweyja v Ljubljani

“Zaupam v človeštvo. To je tisto, kar me žene dan za dnem,” s pritajenim glasom, skoraj poduhovljeno pove James Nachtwey, medtem ko se na steni za njim rišejo uokvirjene podobe shiranih, umirajočih in obupanih. Podobe groze, podobe nečloveškega.

A Nachtwey, ki pri svojih 67 letih velja za starosto vojnega fotoreporterstva, legendo, če želite – čeprav bi sam tako oznako prav gotovo zavrnil – še vedno verjame v svetli antipol človeškega bitja. Pa čeprav je videl vse najslabše na tem svetu.

James Natschwer

“I have been a witness, and these pictures are my testimony. The events I have recorded should not be forgotten and must not be repeated.”

-James Nachtwey-

“Priča”, je kar primerni naslov njegove razstave, ki so jo ob obisku Američana na letošnjem festivalu Slovenia Press Photo odprli v Cankarjevem domu. Nachtwey je namreč s svojim fotografskim objektivom dokumentiral praktično vse večje krize in vojne vihre zadnjih 30 let – začel je leta 1981 na Severnem Irskem, nadaljeval pa na kriznih žariščih od Čečenije do Bosne, od Ruande do Somalije, od Afganistana do Sudana.

Bil je na Haitiju po uničujočem potresu, na Japonskem po katastrofalnem cunamiju, za 11. september je bil celo doma, a kaj, ko je njegov dom, New York, tisti dan postal samo še eno vojno območje več.

James Nachtwey-5
Ob obisku Jamesa Nachtweyja sta se v Ljubljani odprli kar dve njegovi razstavi – Priča (Witness) bo na ogled v Cankarjevem domu do 17. avgusta, Žrtev (The Sacrifice) pa v Galeriji Kresija do 26. junija.

Nevidni očividec
Ob pregledovanju Nachtweyjevih pretresljivih bližnjih posnetkov čiste človeške groze, intimnih posnetkov žalovanj v krogu še ene trpeče družine ali pa posnetkov izza hrbta hladnokrvnega strelca se opazovalcu res zdi, da je Nachtwey povsem nevidni dokumentarist, nevidna priča grozodejstev, kako bi sicer lahko prišel tako blizu.

James Nachtwey-6

James Nachtwey – Sudan, 1993.

A sam pravi, da ga ljudje spustijo blizu, ker so se znašli na točki, ko so bili že tokrat razočarani, ko so že popolnoma izgubili upanje v pomoč, da hočejo, da svet vidi njihov brezup, njihovo bolečino. Zanimivo, da priznava, da se sam ni počutil najlagodneje, ko je bila v dokumentarnem filmu Christiana Freia (War Photographer, 2001) kamera obrnjena vanj.

“Če se ob mojih fotografijah obrnete proč, nisem opravil svoje naloge,” pravi. A Nachtweyjevih fotografij ni lahko gledati – na njih se vojna, lakota, bolezni in revščina ne zdijo kot nekaj odmaknjenega, daljnega, ampak prek posameznika kot subjekta Nachtwey riše precej bolj osebni pogled na tragedijo.

Brazgotine na obrazu pohabljenega Ruandca, živi skelet v Sudanu, ki se na vseh štirih še vedno obupano trudi preživeti, bolečina na obrazu otroka v romunski sirotišnici groze, brezup očeta z ranjeno hčerko v naročju, pogled med vojakom in civilistko, hipni trenutek medsebojne simpatije sredi vojne. Kar lovi Nachtwey najraje v svoj objektiv, je vpliv vojne oz. katere koli tragedije na posameznika, anonimna dejanja junaštva, lepoto sredi barbarstva vojne, upanje sredi brezupa, človečnost sredi kaosa …

james-nachtwey-13

Protivojni fotograf
“Fotografija, ki razkrije pravo naravo vojne, je zame protivojna fotografija,” pravi Američan, ki rad poudarja, da ni vojni fotograf, ampak protivojni fotograf. Ta tihi, umirjeni moški, ki tako skrbno izbira besede, ki je posnel nekaj najmočnejših fotografij vojnih viher na prelomu stoletja, iskreno verjame – tako se zdi -, da lahko fotografija spremeni svet.

Ciniku se bo zazdelo, da je to utopična misel, da smo v času, ko smo – tudi s pomočjo spleta – poplavljeni z najrazličnejšimi vojnimi fotografijami, postali kvečjemu manj rahločutni, manj občutljivi na te podobe kaosa, krvi in obupa nekje daleč stran. Le malo kaj nas še res gane. A Nachtwey kljub vsej svoji ponižnosti in skromnosti verjame v moč podobe in da lahko fotografija celo spremeni potek zgodovine.

J-Nashwey-2

James Nachtwey – Afganistan

“Da to lahko delaš, moraš verjeti, da služiš namenu. In ta namen so spremembe. Fotografija pomaga oblikovati javno mnenje, in ko je to dovolj močno, lahko vpliva na politične odločitve, s tem pa pride do sprememb. Ne gre za idealizem, skoraj v vseh primerih resnično deluje – samo čas je potreben,” razlaga Nachtwey, pri tam pa daje za zgled spremembo javnega mnenja v ZDA o vojaškem posredovanju v Iraku.

Ko kritizira vojaške avanture svoje domovine in ravnodušnost mednarodne skupnosti ob genocidih po svetu, za trenutek stopi v vlogo pridigarskega aktivista, hkrati pa ponekod premalo kritično – da ne rečem črno-belo, v maniri svojih fotografij – pripisuje zasluge vojaškim posredovanjem Nata, kot je bilo, denimo, na Balkanu. Vztraja, da mora fotoreporter ostati objektiven in zaupati javnosti, da razbere bistvo iz fotografij, hkrati pa se da iz njegovih opisov fotoreportaž hitro razbrati, kdo je zanj agresor in kdo žrtev.

Wounded American service members in rehab at Walter Reed Hospital. Wayne Waldon, Army Capt., retired - leg amputee. Rock climb. Cedric King, Army Master Sergeant  - bilateral leg amputee. Swimming pool. Stephanie Morris, Army E4 - external leg prosthetic. Adam Hartswick, Army Sergeant - bilateral amputee. Video monitor therapy. by James Nachtwey

Wounded American service members in rehab at Walter Reed Hospital. Wayne Waldon, Army Capt., retired – leg amputee. Rock climb. Cedric King, Army Master Sergeant – bilateral leg amputee. Swimming pool. Stephanie Morris, Army E4 – external leg prosthetic. Adam Hartswick, Army Sergeant – bilateral amputee. Video monitor therapy.
by James Nachtwey

Spreminjanje sveta s podobo
Ko bere svoje spremno besedilo ob predvajanju presunljivih posnetkov, ob katerih se je Linhartova dvorana zavila v mučno tišino, se zdi, da to počne prvič, samo za slovensko občinstvo, za Balkan, kamor se je vrnil prvič po vojni, a tokrat v kontekstu miru in kulture, kot pove on. Fotografij ne razlaga kot ponosni dobitnik vrste najuglednejših fotografskih nagrad ali kot eden redkih fotografov, ki je postal celo filmski subjekt (zgoraj omenjeni War Photographer), ampak bolj kot tankočutni pisatelj, kot pripovedovalec bolečih zgodb o strtih srcih in nenehnih bojih človeka ter kot priča tragične zgodovine.

James_Nachtwey2

Ameriški vojni fotograf James Nachtwey je v Dresdenu prejel nagrado za mir, vredno 25.000 Euro, ki jo podeljuje Klaus Tschira Foundation (Heidelberg). Na sliki njegov fotoaprat uničen v enem izmed vojnih žarišč.

Na neki točki se mu celo utrne solza in potrebuje nekaj trenutkov, da se ponovno zbere. Brez tipične bravure, ki jo je zaznati pri nekaterih velikih fotografih, vseeno pa s trdnim prepričanjem, da njegove fotografije lahko spreminjajo svet – in tudi ga.

Vprašanja, ali čuti kakšno zadoščenje, zadovoljstvo ob svojih končnih izdelkih – nespornih mojstrovinah, v katere je bilo očitno vloženo veliko obrtniškega znanja in skrbnega postprodukcijskega procesa, zavrača, češ, da ne moreš nikdar čutiti zadovoljstva, ker nikdar ne storiš “dovolj”. In da bistvene niso fotografije, ki da ga v bistvu sploh ne zanimajo (glede na dovršenost njegovih izdelkov je to zvenelo morda še najbolj neiskreno), ampak učinek, ki ga imajo, da sežejo ljudem prav v drobovje, da občutijo, kar čutijo njegovi subjekti. Pa čeprav priznava, da se človeške narave ne da spremeniti, ker je tisto, kar je na njegovih fotografijah, prav človeška narava. V vseh svojih inkarnacijah.

Starvation-Victim-During-the-Rwandan-Genocide-©-James-Nachtwey

Starvation Victim During the Rwandan Genocide © James Nachtwey

Tanka linija med šokom in subtilnostjo
Ob tem se seveda ne more izogniti vprašanju, kako v vojni fotografiji balansirati med skorajda perverznim učinkom šok , ki ga lahko povzročijo, med estetizacijo tragedije in tankočutnostjo, taktom, spoštovanjem do upodobljenega. “Večno vprašanje. Vedno se mučimo, da bi našli ravnotežje in prikazali grozote na način, da bi se lahko ljudje poistovetili. Sam nikakor nočem šokirati ljudi, ampak jih pripraviti do tega, da se poistovetijo, da sočustvujejo,” razlaga.

Pri tem rad uporabljačrno-bele fotografije, saj se mu zdi, da je barve treba nenehno nadzirati, da ne prevzamejo slike do te mere, da postanejo one subjekt. Črno-bela fotografija po njegovem mnenju bolje ujame čisto bistvo, nezakrinkano, neolepšano, neomehčano.

James Natshwey

James Nachtwey shooting a shooter. Photographer credit unknown.

Adrenalin
Če vemo, da je bil Nachtwey ob opravljanju svojega dela že dvakrat zelo blizu smrti, da je bil večkrat ranjen in da je bil že ob abrahamu napol gluh, ker sredi pokanja granat in rožljanja orožja vztrajno zavrača čepke, ker da hoče “vse slišati, vse občutiti”, je na mestu vprašanje, ali gre pri delu fotoreporterja tudi za svojevrstno zasvojenost.

Vračanje na krizna žarišča leto za letom, oprezanje za zablodelimi kroglami in minami na poti, v varnem zavetju svojega doma pa samo še dodatno deloholično poglabljanje v svoje zgodbe, v vse tiste podobe groze, daje misliti, da imamo opravka z adrenalinskim džankijem, kar pogosto očitajo tudi vojnim dopisnikom.

Nachtwey to zavrača: “Da, poznam občutek adrenalina, ampak verjemite mi, če bi to počel zaradi vznemirjenja, bi si izbral kako drug šport. Gre za zasvojenost, ampak ne za tako kot pri mamilih. Bolj za zasvojenost s perfekcionizmom, stremljenje, da bi bil boljši, da bi se odrezal bolje.”

The following photographs were all made on 9/11 and are described here in Nachtwey's own words: ÒIn my mind it all went into slow motion. Everything was floating. I thought I had all the time in the world to make the picture, and only at the last moment realized I was about to be taken out.Ó

The following photographs were all made on 9/11 and are described here in Nachtwey’s own words: ÒIn my mind it all went into slow motion. Everything was floating. I thought I had all the time in the world to make the picture, and only at the last moment realized I was about to be taken out.Ó

Dobra tri desetletja je že Nachtwey priča najgršega, najbolj nečloveškega, najokrutnejšega in najbolj tragičnega. A kot trdi sam, pogosto prav v teh najhujših okoliščinah vidiš prav najboljše, kar premore človeštvo – pogum, upanje, solidarnost, nesebično pomoč, skrb in brezpogojno ljubezen.

Kaja Sajovic

_________________________

Copy Rights

Fotografije: © James Nachtwey

Photo: © James Nachtwey

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s