Tone Stojko

Tone Stojko se s svojimi vrhunskimi reportažnimi, gledališkimi, portretnimi in umetniškimi fotografijami, ki jih je posnel v več kot štirih desetletjih svojega ustvarjanja, uvršča med najpomembnejše predstavnike slovenske fotografije. 25-letna kariera fotoreporterja in urednika fotografije pri Mladini, 300.000 gledaliških fotografij, več kot 32.000 obrazov, ki jih je ovekovečil njegov objektiv, v gibljive slike zabeleženo dogajanje okoli 1.500 gledaliških in plesnih predstav ter podvodni posnetki, njegova najmlajša strast, niso le v številkah impresiven opus, pač pa pomenijo nabor najprepoznavnejših podob ključnih trenutkov slovenske politične zgodovine, v kulturno preteklost zapisanih ikon ustvarjalnosti in vrhunsko dokumentiranih odrskih uprizoritev slovenskih gledališč. Stojko je nenadomestljivi kronist podob našega časa, a vsaki od teh podob daje svojevrsten značaj prav njegov občutljivi posluh za globlje sporočilo situacij in ljudi, ki jih fotografira.

Tone Stojko-photo

Tone Stojko – portret

Življenje in/je delo

Tone Stojko se rodi 10. oktobra 1947 v vaški hiši v Strezetini v Slovenskih goricah. Z bratom Marijanom preživljata otroštvo pri stari mami v Humu pri Ormožu. Starši delajo v Mariboru. 1957 se brata preselita k materi v Maribor, oče zapusti družino in emigrira v Nemčijo. Trinajstletnemu sinu pošlje prvo fotografsko kamero. Leta 1962 se Tone vpiše na Tehniško srednjo šolo v Mariboru, v učnem programu elektronike ga še najbolj zanima slovenščina. Z Andrejem Brvarjem že pišeta mladostno socialno protestno poezijo in iščeta navdih v delavskem okolju mariborskega Lenta. Na mariborskem radiu vodi mladinske in glasbene oddaje. Leta 1964 pridobi štipendijo RTV Ljubljana in se dve leti kasneje vpiše na študij novinarstva, hkrati pa na televiziji dobi službo; najprej opravlja kontrolo kamere in telekina, nato postane tehnik dnevne režije.

Stojko - študentsko gibanje

Leta 1968 fotografira študentsko pomlad, ureja fotografijo študentskega časopisa Tribuna; istega leta na skupinski razstavi v Celju razstavi svojo prvo fotografijo. Leta 1969 prvič fotografira gledališče, in sicer Žlahtno plesen Pupilije Ferkeverk Dušana Jovanoviča. Gledališče ga očara, svoboda giba in igre zaznamuje njegovo vizijo umetnika. Dokonča svoj literarni prvenec, roman, ki ga tik pred izidom preoblikuje v novele pod naslovom Zadnja molitev. Knjiga izide v letu 1971, ko že deluje kot fotograf tednika Mladina.

NECA-FALKfoto-Tone-Stojko

Naslednje leto v Cannesu posname portrete Alfreda Hitchcocka in Johna Lennona, v Amsterdamu pa reportažo o hipijih, ki je kljub domnevnemu slabemu vplivu Zahoda na jugoslovansko mladino nagrajena na YU Press Foto v Beogradu. Negativi Hitchcockovih portretov skrivnostno izginejo, kar samo po sebi aludira na Antonionijev film Blow-up. Slavko Hren deset let kasneje to metaforo uporabi v filmskem portretu Toneta Stojka, Blow-up z okusom po prahu.
Leta 1973 začne fotografirati ples; serija fotografij Telo v igri, nastalih s plesalkami Jasno Knez, Evo Scagnetti in Nejo Kos v Jakopičevem paviljonu, prvič odkriva možne poti v fotografsko abstrakcijo. Zanjo prejme zlato ptico.

Stojko-neca22o

Leto 1974 prinaša prelomne dogodke: Stojko se poroči s pevko Neco Falk, priredi prvo veliko samostojno razstavo Zgodba o nekem življenju, prejme mednarodni naziv »mojster fotografije«, rodi se mu sin Simon. V naslednjih letih se posveča fotografskemu eksperimentu z aktom, razstavi Okus po prahu sledi v Dolenjski galeriji razstava portretov Svetlane Makarovič Če pa grem na to pot. Portretiranje umetnikov in ustvarjalcev postane še ena stalnica njegovega druženja s fotografsko kamero. Svojima prvima ljubljenima, stari mami in mami, leta 1981 posveti razstavo Deca.

Stojko - Evgen Car

Leta 1982 se loti sistematičnega dokumentiranja ljubljanskih gledališč Glej, SNG Drama, SMG in MGL in že naslednje leto prvič postavi na ogled razstavo Gledališka fotografija. Zanjo naslednje leto prejme nagrado Prešernovega sklada, ki mu omogoči nakup prve filmske kamere. Tu se začenja Stojkovo dokumentiranje gledališča in plesa tudi v gibljivi sliki. Organizira snemanje glasbenega projekta za otroke Maček Muri in Muca Maca. Leta 1985 v Parizu razstavlja svoje fotografske akte in gledališke fotografije. V teh letih nastali seriji Empty Rooms in Izgubljeno telo J. K., posneti v Ljubljani, Londonu, Parizu in Zendvoortu, poleg razstav leta 1987 izideta tudi kot fotografski knjigi.

Stojko_zaprisega_Ig_LJ

Osemdeseta leta sicer niso desetletje velikih fotoreporterskih izzivov, a Stojkovo delo urednika fotografije pri Mladini usodno spremeni trenutek, ko v nepredvidenem spletu okoliščin skrivaj posname najodmevnejšo slovensko politično fotografijo vseh časov, Aretacijo Janeza Janše. Leta osamosvajanja in kratkotrajne vojne za Slovenijo Stojku prikličejo v spomin začetek kariere, ko si je kot neizkušen nadobuden fotograf želel na fronto v Vietnam. Zato se kot fotoreporter v tem času povsem posveti dokumentiranju političnih dogodkov in vojaških akcij ter se tako v zgodovino slovenske fotografije zapiše kot glavni fotokronist nastajanja slovenske države. Po pričanju na kranjskem sodišču v primeru uboja avstrijskih fotografov na Brniku namesto nadaljevanja svoje fotoreporterske kariere na bojiščih na Hrvaškem in v Bosni po 25 letih zaključi sodelovanje z Mladino. Za fotografsko knjigo Slovenska pomlad leta 1992 prejme Župančičevo nagrado. Kot neodvisni fotograf se posveti predvsem foto- in filmskemu dokumentiranju gledališča in kulture nasploh v okviru gledališkega dokumentacijskega centra Prodok, ki ga leta 1997 ustanovita s sinom Simonom Stojkom Falkom.

Stojko - Baobab

Leta 2002 v Moderni galeriji in Mestni galeriji v Ljubljani na ogled postavijo dve pregledni razstavi njegovih fotografij – Dogodki včerajšnjega popoldneva in Gledališka fotografija.

tone.stojko_telo.v.igri_2006.3
Pogled nazaj je za Stojka pretresljiva, a hkrati katarzična izkušnja – od tu dalje se posveča le ustvarjalnosti, ki ga najbolj vznemirja – raziskuje svetove abstrahiranja fotografskega akta in morskih globin s snemanjem podvodnih videoposnetkov ter tudi po štirih desetletjih ostaja zvest gledališču. Tu in tam prešteje svoje fotografske in filmske posnetke – zadnje številke govorijo o 300.000 gledaliških posnetkih in videodokumentaciji prek 1.500 gledaliških in plesnih predstav. “O portretih je podatek na nekem izračunu 32.185 … Grozno, kaka poraba filmov.”

Tekst: ​Galerija Jakopič​

____________________________________________

© Copyrights

Fotografije: Tone Stojko

Photo Credit: Tone Stojko

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s