Josef Koudelka

Danes med Parizom in Prago živeči fotograf Josef Koudelka, rojen 1938 na Moravskem, je začel fotografirati že med študijem v 50. letih. Leta 1962, ko je še služboval kot inženir letalstva, je začel fotografirati Rome na Čehoslovaškem in predstave v praških gledališčih.

Fotografiji se povsem preda v letu 1967 in leto zatem posname znamenito serijo fotografij ob dogodkih sovjetske invazije Čehoslovaške. Fotografije uspe pretihotapiti v ZDA, kjer jih ob pomoči Elliotta Erwitta in agencije Magnum prvič objavi pod anonimnima inicialama P.P. (»Praški fotograf«) in je zanje še istega leta pod anonimnim imenom nagrajen z Zlato medaljo Roberta Cape. 1970 zapusti Čehoslovaško s trimesečno vizo, da bi fotografiral Rome na Zahodu, a se po poteku vizuma domov ne vrne. Pridobi azil v Angliji, kjer biva naslednjih deset let, ves čas pa fotografira Rome in njihov način življenja v Franciji, Španiji in drugih državah.

Leta 1974 postane član agencije Magnum Photos. Leto kasneje izide njegova prva knjiga »Gypsies«, 1988 naslednja, z naslovom »Exiles«. Od 1986 fotografira s panoramsko kamero in izda kompilacijo panoramskih fotografij v knjigi »Chaos« leta 1999. Koudelka je doslej izdal več kot dvanajst fotomonografij z objavo svojih fotografij, med njimi tudi »Invasion Prague 68« (2008) in »Wall« (2013).

Nagrajen je bil s prestižnimi nagradami, kot so Prix Nadar (1978), Grand Prix National de la Photographie (1989), Grand Prix Cartier-Bresson (1991), Hasselblad Foundation International Award in Photography (1992).

Razstavljal je galerijah, kot so MOMA in Mednarodni center za fotografijo v New Yorku, Hayward Gallery v Londonu, Stedelijk Museum v Amsterdamu, Palais de Tokyo v Parizu, Getty Museum v Los Angelesu, MOMAT v Tokiu ter številnih drugih. V letu 2013 je s samostojno kompozicijo fotografij soustvaril vatikanski paviljon na beneškem bienalu, konec maja 2014 pa se z retrospektivno razstavo predstavlja v Art Institute of Chicago.

»Pogosto sem si zastavil to vprašanje. Ko od zore do mraka hodim po teh zapuščenih krajih, se vprašam: »Zakaj si tukaj?« Ne znam natančno odgovoriti na to vprašanje. Kar v bistvu prevladuje, je čar lepote, osamljenost v lepoti, lepota, ki izziva in ki hrani misel. Lepota je tista, ki me privablja že 21 let in ki me vodi, da se večkrat vrnem na iste kraje. Vsakič v upanju, da jo bom ujel bolje kot pri prejšnjem obisku« … »Lepota ni vse. Obstaja tudi nekakšna poezija in bistroumnost, ki se kažeta v kombinaciji več elementov: popolne lokacije, ki so si jo izbrali graditelji, stavbnih ruševin ter zgodovine in vredno, o katerih pripovedujejo.«  J. Koudelka

Fotograf Josef Koudelka, ki se v Ljubljani septembra 2014 predstavlja z razstavo Sledi 1991-2001, pravi, da ni ne filozof ne intelektualec, saj le potuje po svetu, opazuje in fotografira, kar je zanimivo.

mgml_jg_josef_koudelka_vestiges

Josef Koudelka, ki živi med Parizom in Prago – njegova portretna slika je v potnih listih obeh držav –, neprestano potuje, fotografira, pripravlja svoje knjige in razstave. Ne ustavi se niti pri svojih 76 letih, pa naj gre za nov projekt, knjigo ali razstavo. S to se predstavlja tudi v ljubljanski Jakopičevi galeriji, kjer bodo njegova dela na ogled vse od 21. maja do do 3. septembra.

“Vse, kar delam, tudi razstava, ki jo boste videli, delam zato, da bi bilo naslednjič še boljše,” preprosto, iskreno in hkrati skromno pove fotograf. Doda, da v njegovem delu ni nobene filozofije, da gre le za opazovanje sveta, kar nato ovekoveči, če se mu to le zdi dovolj zanimivo. Z enakimi besedami po ogledu njegovih treh projekcij Invasion – Gypsies – Chaos na včerajšnjem srečanju z avtorjem v Mestnem muzeju Ljubljana odgovori tudi enemu od prisotnih, ki je sploh v zadnji seriji njegove fotografije želel brati skozi destruktivnostjo človeškega ega, demonskih sil človeške psihe in podobno. A ustvarjalec to kot svojo perspektivo zavrže, pa vendar srčno pokaže, da je vesel različnih asociacij in občutenj, ki jih njegovo delo dopušča in sproža.

“Fotografija je edina velika ljubezen Josefa Koudelke,” je v eseju Štirideset let dela Josefa Koudelke o njem zapisala češka kuratorka in kritičarka fotografije Anna Farova, ki njegovo kariero spremlja od začetka. Vse od januarja 1961, ko je imel samostojno razstavo v praškem teatru Semafor. Že takrat je bilo kuratorki jasno, da gre za ustvarjalca, ki natančno ve, kaj želi početi, in tudi to, kako to početi. In sicer tako, da je v svojem delu ohranil užitek in uresničeval svoja življenjska načela. Eno od teh je, da vsak dan živi, kot da je zadnji, je povedal na srečanju v Ljubljani.

Koudelka se ni nikoli odpovedal nomadskemu nemiru in radoživosti slovanske duše, nepričakovana izvirnost in sveža forma, osredotočenost na delo in fotografsko oko pa so ga pripeljali v sam vrh svetovne fotografije, še zapiše Farova. Ustvarjalec s fotoaparatom v roki po svetu hodi že desetletja, prehodil je že tisoče kilometrov, nanj so vplivali različna družbena obdobja, kulturne in naravne krajine, ljudje in dežele. Mlademu fotografu svetuje, naj le pozorno opazuje in si kupi dober par čevljev.

Sledi 1991–2012

Od gledališke fotografije se je Koudelka v 70. letih usmeril k spremljanju romskega življenjskega sloga. Rome je fotografiral na Češkoslovaškem,v Franciji in Španiji ter drugod, leta 1974 je postal polnopravni član agencije Magnum, začel je razstavljati po pomembnih umetnostnih institucijah po svetu, med drugim je imel razstavo tudi v muzeju MoMA leta 1975, izdajati je začel knjige, prejemal nagrade, predvsem pa je neustavljivo potoval in fotografiral.

Ni sprejemal naročil, delal je le to, kar ga je vznemirjalo, nikoli se ni nekje za dalj časa ustavil in samota je njegov imperativ življenja. “Samota, ki varuje pred osamljenostjo, zapuščenostjo, strahom in nemočjo – ki jih je v življenju izdatno izkusil, a jim ni nikoli podlegel,” še piše Farova.

Od gledališča do zapuščene krajine

Avgusta leta 1968 je fotografiral enote Varšavskega pakta, ki so okupirale češkoslovaške prestolnice in zaustavile praško pomlad. Fotografije so zaokrožile po vsem svetu, najprej so bile objavljene anonimno, pozneje so mu prinesle nagrado Roberta Cape.

Leta 1970 je zapustil domovino in ostal brez državljanstva. Do leta 1979 je živel v Angliji, po dvajsetih letih izgnanstva se je po žametni revoluciji lahko vrnil domov. Leta 1991 se je lotil projekta, posvečenega antičnim grškim in rimskim prizoriščem v Sredozemlju. Prav tega, ki ga zdaj lahko vidimo v ljubljanski galeriji.

Sledi 1991–2012 so serija monumentalnih črno-belih panoramskih fotografij, ki jih je ustvarjalec posnel v 19 državah ob Sredozemskem morju, pri čemer se je ustavil ob več kot dvesto grških in rimskih arheoloških spomenikih. Razstava ponuja vpogled v osebno raziskovalno pot, ki jo Koudelka še ni končal, saj še vedno potuje na arheološke lokacije v Grčijo, Turčijo, Alžirijo, Sirijo, Jordanijo, Egipt in Libanon.

Za svoje delo avtor poudarja, da ne gre za dokumentarno fotografijo, prej bi v njem lahko videli spremljanje prostorov in časa, ki so ostali, obstali, predvsem pa izginjajo in so morda potisnjeni na rob (družbene) zavesti, današnjih prostorov in časa.

This slideshow requires JavaScript.

____________________________

© Copyright

Fotografije:  Josef Koudelka, Magnum Photos

Photo Credit:  Josef Koudelka, Magnum Photos

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s