Christian Boltanski

Tretji umetnik, ki je prejel vabilo francoskega ministrstva za kulturo, da s svojim delom zapolni prestižno razstavno palačo Grand Palais, je Christian Boltanski.

Eden najbolj uveljavljenih in od sedemdesetih let nenehno navzočih francoskih sodobnih umetnikov je namreč tretji umetnik, ki je bil izbran, da oblikuje razstavo Monumenta 10. Gre za vsakoletni projekt, ki med januarjem in februarjem poteka v Grand Palaisu in ki predstavi delo umetnika, ki ga izbere francosko ministrstvo za kulturo. Pred Boltanskim je ta čast doletela že Anselma Kieferja in Richarda Serro.

ChristianBoltanskiChanceFrenchPavilionVeniceBiennal

Z avdio-vizualno instalacijo Personnes (Osebe) Christian Boltanski nadaljuje svoje raziskovanje meja človeške eksistence in spomina, v tem kontekstu pa tudi s smrtjo, ki se ji nihče ne izogne, in z vprašanjem usode. Ta tematski horizont Boltanskega ima izhodišče v umetnikovem otroštvu. Gre namreč za umetnika iz judovsko-krščanske družine, ki se je rodil v okupiranem Parizu leta 1944 in čigar otroštvo je zato zaznamoval šoah, čeprav bolj kot v svoji dejanskosti v pogovorih odraslih okoli njega.

boltanski_theredlist

Nekdo in vendar nihče

Odkar se je odcepil od slikanja, v katerem se je ukvarjal predvsem z zgodovinsko tematiko, je Boltanski svoja multimedijska dela koncipiral kot dela, ki omogočajo fizično in psihološko izkušnjo. Čista fizična veličina ni nepomembna. Ko se človek tokrat sprehaja med njegovimi ‘aranžiranimi’ oblačili, dobi občutek navzočnosti na nekem spominskem kraju. Tudi naslov dela Personne je v tem kontekstu poveden, saj ga lahko razumemo kot opomin na neke konkretne osebe ali pa ga prevedemo kot nekdo, sploh kdo, torej kot nekdo, ki je za nas tako nepomemben, da pravzaprav ni nihče. V spremnem besedilu k projektu pa so zapisali, da naslov govori o delu, ki ponuja “družbeno, versko in humanistično raziskovanje življenja, spomina in nedeljive individualnosti sleherne človeške eksistence – skupaj z navzočnostjo smrti, dehumanizacije telesa, možnosti in usode”.

Monumenta 2010

Umetnost nastopi, ko nas malo odmre

Gre skoraj za zavedanje hkratne pojavnosti življenja in smrti v nas, na kar je Boltanski že večkrat namignil, navsezadnje tudi v pogovoru za revijo muzeja Tate: “Umetnik sem postal, ko sem postal odrasel človek, ko sem razumel, da je z mojim otroštvom konec, da je mrtvo. Mislim, da imamo vsi mi v sebi nekaj, kar je mrtvo. Mrtvega otroka. Sam se tako zavedam malega kristjana, ki mrtev leži v meni.” Umetnost je za Boltanskega torej soočanje s samim sabo, s tistim, kar je v nas in kar se izmika naši zavesti.

cityzenart Christian Boltanski

Christian Boltanski: Avtor se igra s kockami, 1946, in Avtorjeve kocke, ponovno najdene leta 1969, iz projekta: Iskanje in predstavitev vsega, kar je ostalo od mojega otroštva, fotografiji in besedilo. Boltanski je bil multimedijski umetnik, znan po svojih filmih in video projektih, tudi instalacijah s fotografijo. To je njegovo zgodnejše delo, zasebni projekt, del svoje družbene preteklosti je uporabil v svoji umetnosti (rekonstrukcija otroštva).

Die Wunderkammer Christian Boltanski

Avtor se ukvarja sam s seboj, s svojim čustvenim svetom (osebna nota v njegovem delu). Iskanje izgubljenega časa z vizualnimi sredstvi. Izjemno subjektiven odnos do umetnosti ali medija, način, kako to pove, je pomemben. Boltanski je to počel inteligentno z multimedijskimi projekti, ki so vezani na fotografijo, na holokavst. Osebna nota v njegovem delu je počasi izginila.

____________________________

© Copyright

Fotografije: Christian Boltanski

Photo Credit: Christian Boltanski

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s