Richard Estes

Richard Estes (rojen 14. maja 1932 v Kewaneeu, Illinois) je ameriški umetnik, najbolj znan po svojih foto-realističnih fotografijah in slikah. Njegove slike po navadi sestavljajo ulični odsevi, čista in neživa mesta in geometrijske pokrajine. Velja za enega od ustanoviteljev mednarodnega gibanja foto-realizma v poznih 1960-ih letih, skupaj s slikarji, kot so John Baeder, Ralph Goings, Chuck Close in Duane Hanson.

Graham Thompson je nekoč zapisal: »Eden od načinov prikaza kako lahko fotografija postane enakovredna svetu umetnosti, je uspeh foto-realističnega slikarstva v poznih 1960 in začetku 1970 letih. Foto-realizem imenujemo tudi super realizem ali hiper realizem in slikarji, kot so Richard Estes, Denis Peterson, Audrey Flack in Chuck Close so pogosto ustvarjali svoja dela s pomočjo fotografskih posnetkov, zato se te slike zdijo kot bi bile fotografije”.

V zgodnjem otroštvu so se Richard Estes in njihova družina preselili v Chicago, kjer je študiral likovno umetnost na šoli za umetniške študije v Chicagu (1952 – 1956). Pogosto je študiral dela realističnih slikarjev kot so Edgar Degas, Edward Hopper in Thomas Eakins, ki so močno zastopani v zbirki Umetnostnega inštituta. Potem ko je končal izobraževanje in usposabljanje, se je Estes preselil v New York City in naslednjih deset let delal kot umetnik – grafik za različne revije in oglaševalske agencije v New Yorku in v Španiji. V tem obdobju je slikal le v svojem prostem času. Od leta 1962 je živel v Španiji in po letu 1966 je bil končno finančno sposoben “odpovedati dnevno službo”.

Estes je pri svojem delu ostal zvest fotografij: ko na svojih slikah vključuje napise in znake v izložbah, so vedno upodobljeni obrnjeno zaradi zrcalne slike. Njegova dela redko vključujejo odpadke ali sneg okoli stavb, ker je verjel, da bi ti podatki odvrnili pozornost gledalca od same stavbe. Časovno so vse slike postavljene v dnevno dogajanje, nikoli ponoči, in nakazujejo vzdušje “mirne in tihe nedelje.” Estesova dela si prizadevajo ustvariti tridimenzionalni občutek na dvodimenzionalne platnu. Za njegova dela uporabljajo različne izraze opredelitve, ki segajo od super-realizma, »sharp-focus« realizma, neo-realizma, foto-realizma, do radikalnega realizma. Najbolj pogosti izraz je super-realizem.

Večina Richardovih slik iz 60-tih let prikazuje prebivalce mest, ki se ukvarjajo z vsakodnevnimi dejavnostmi. V začetku leta 1967 pa je začel slikati tudi izložbena okna in stavbe z okni, in še pomembneje, odseve stavb in ljudi v izložbenih oknih. Slike so temeljile na več  barvnih fotografijah, ki jih je uporabljal v ta namen, in so ujele izginjajočo okolico v odbojih stekel, ki se spreminja glede na svetlobne pogoje in čas dneva. Estesove slike so torej sestavljene iz več fotografij enega predmeta. Pri tem se je izognil uporabi značilnih znamenitosti New Yorka. Njegove slike poudarjajo podrobnosti, ki so sicer nevidne prostemu očesu in dajejo “globino in intenzivnost, ki se lahko doseže samo z umetniško preobrazbo fotografije.”

Medtem ko je določena količina sprememb narejena zaradi estetskega videza, je bilo za Estesa pomembno, da so osrednji in glavni deli predmeta prepoznavni, in tudi, da se ohranijo vidni odsevi na steklih.

Estes je imel samostojno razstavo slik leta 1968 v Allan Stone galeriji. Njegova dela so bila razstavljena tudi v Metropolitan Museum of Art, Whitney Museum in Solomon R. Guggenheim Museum. Leta 1971 je Estes prejel štipendijo Nacionalnega sveta za umetnost. Istega leta je bil izvoljen v National Academy of Design kot pridružen član,  njen redni član pa je postal leta 1984.

Richard Estes: Pariška ulica, 1972, olje na platnu, 105,1 x 152,1 cm; privatna zbirka.

Estes je bil specialist za odseve v steklu, to je bil tudi njegov avtorski podpis (avtor se vedno vpiše v sliko, čeprav jo preriše po fotografiji). Objektivizem fotografije – popolnoma nevtralen pogled na realnost. Ubral je fotografovo pot, izbral je motiv, ga fotografiral, potem pa sliko prerisal s te fotografije. S tem je osebnostni vložek v sliko najmanjši. Vsaka fotografija je avtorska, avtor je vedno v ozadju.

Hiperrealizem, fotorealizem sta vzporedna termina: Hiperrealizem se uporablja bolj za kiparska dela (3D realnost), kjer se vmeša fotografija, se vzporedno pojavi fotorealizem. Izvorno je to ameriška slikarska smer s konca 60. in začetka 70. let. Fotografija in slika sta lahko tudi do pike natančno prerisani. Fotografija je lahko narativna podlaga in tudi izključno fizična predloga za sliko, hkrati tudi sredstvo odtujitve od vidne realnosti. Predmet slikanja slikarjev ni več realnost, ampak fotografija, poslikana po njej. Pogosta je ikonografija pop-arta, a je v nasprotju z njim fotorealizem nevtralen do družbenih tem. Ročne reprodukcije med slikanjem projiciramo na slikarski nosilec z diaprojektorja (nevtralnost, neosebnost, slikarska gesta je prilagojena sijoči površini in nereliefni fakturi fotografije). Prisotno je spoznanje, da vedno naslikaš drugačno sliko od fotografije (vedno je prisoten šum prevodnega sredstva). Slikar se vedno vpiše v sliko, čeprav dela po fotografiji. (Slo: Kalaš funkcionira kot slikar, sam izbere motiv, stroj pa prevaja zapis preko airbrusha (zračnega čopiča) na platno – odnos do fotografije se mehanizira, stroji so podobni fotografiji, ker so vsi v službi mehaničnega nastanka slike.) Mehanizacija podobe – z ničemer se ni treba dotakniti platna.

This slideshow requires JavaScript.

____________________________

© Copyright

Fotografije: Richard Estes, courtesy Marlborough Gallery, New York

Photo Credit: Richard Estes, courtesy Marlborough Gallery, New York

____________________________

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s