Zmago Jeraj

Zmago Jeraj je bil rojen 9. novembra 1937 v Ljubljani (umrl 31.03.2015). Leta 1955 je začel študirati slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tri leta kasneje nadaljeval študij na slikarskem oddelku ALU v Beogradu v razredu profesorice Zore Petrović, kjer je tudi diplomiral. Leta 1967 je pri profesorju Gabrijelu Stupici končal specialko za slikarstvo na ALU Ljubljana in nato leta 1969 prejel štipendijo Britanskega sveta za podiplomsko izpopolnjevanje na grafičnem oddelku Hornsey Collega v Londonu pri profesorju Ianu Fraserju. Na ALU Ljubljana je poučeval predmeta risanje in slikanje.

jeraj_1997-12

Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko, fotografijo, scenografijo in knjižno opremo, publicistično-uredniškim delom, likovno organizacijskim delom in likovno pedagogiko. Leta 2009 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Živi v Mariboru.

Zmago Jeraj ” Obnebja “

Pregledna razstava zajema risbe, slike, grafike, fotografije in objekte, nastale med 1969 in 2011, ki vključujejo krajino tako v najrazličnejših tehnikah kot likovnih možnostih in bodo večinoma prvič razstavljena.

gallery_jeraj.brez.naslova.1970.no-bela.fotografija.40.x.58.cm

V izbor so uvrščena dela od minimalističnega in geometričnega izraza v slikarstvu in grafiki do fotografij iz zadnjih let, v katerih se avtor ustvarjalno spet vrača k pejsažu.

Obzorja, tradicionalne, navidezne črte, ki razmejujejo prostor zemlje in neba, je Zmago Jeraj ustvarjal na različne likovne načine.

jeraj_1997-2

Na fotografijah iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja je obzorje zakrito in izginja v prvem planu. Odlagališča ali primestne krajine so fotografirani ob večernem zatonu dneva, v katerem posebno svetlobo odseva sivo nebo ali pa snov megle. Prav neskončnost je tista vizualna predstava Jerajevih likovnih del, ki implicira svobodo kot metaforo. Ne samo zaradi krajin z oddaljenimi obzorji, temveč zaradi različnih načinov podajanja prostora in njegovega brezkončnega videza. V šestdesetih letih jih tvorijo ploskve in linije. To so večinoma motivi, ki hkrati prikazujejo urbani prostor in prostor narave.

jeraj_1997-6

V sedemdesetih letih nastanejo serije fotografij z motivi odlagališč. Prav te vplivajo na nastanek slik z upodobitvami biomorfnih tvorb mrtve narave odpadkov sredi neskončnih krajin. Nekdanje prazne prostore nadaljujejo umrle krajine s prav tako sivimi obnebji. Opustošene krajine naseljujejo drevesa brez krošenj. Posamezna drevesna debla so označena s črtami, ki so poševne, kot da bi označevale prepoved. V krajino se zajedajo geometrične odprtine, podobne izkopom za grobove. Vse ima videz konca koncev. Svetloba na slikah in fotografijah je sorodna: zamolkla, deluje neprebojno in ne odkriva ničesar. Ob koncu te serije nastane slika z rdečim ozadjem, nebom. To je prva slika, ki vključuje tudi barvo.

jeraj_1997-25

Po koncu serij mrtvih krajin nastane serija risb s črtami in lisami. Gre za niz risb, ki ponazarjajo ponavljanje podobnih podolžnih linij in tvorijo videz množice obzorij. Pomenijo tudi začetek oblik, ki zaznamujejo naslednja desetletja − črte, ki imajo videz lomljenosti ali tresenja. S tem ustvarjajo iluzijo prostorskosti figur, predmetov. Tudi prostori, če so nakazani z risbo, črto, delujejo, kot da bi se svet sestavljal, oživljal ali pravkar razpadal. Prikazujejo trenutnost v nekem obdobju časa.

jeraj_1997-23

Podobe, v katerih prevladujeta siva in črna, nas vpeljujejo v brezbarvni svet sestavljen iz točk, črt in ploskev. Črna, ki je navidezno v zadnjem planu, je simbol neskončnosti, čeprav lahko obenem deluje vizualno tudi kot ploskev v drugem planu podobe. Siva, ki v delih avtorja prevladuje še v začetku osemdesetih let, je tudi barva megle. Prav megla se pogosto pojavlja na fotografijah Zmaga Jeraja skozi celoten ustvarjalni opus.

jeraj_1997-24

Po tem obdobju nastanejo Risbe kar tako, ki kažejo svet oblik v njihovih zgornjih konturah, kot da bi opazovali ali obrisali predmete pred obzorjem. Pogled, ki se zaustavi na njih, ostane enoten − ni razdeljen ali potujoč po podobi, ampak je osredotočen na celoto. Detajl v tej podobah predstavlja manjša ploskev. Črte zaokrožujejo oblike ali pa imajo kot perspektivično usmerjen likovni element funkcijo uprizarjanja prostora.

jeraj_1997-21

Makete iz leta 1984 vizualno spominjajo na Jerajeve »sive« slike in so vez med urbano krajino, arhitekturo in naravo. Vsebujejo veliko več elementov kot njegove slike iz istega ustvarjalnega obdobja in nas vpeljujejo v tridimenzionalni svet, kjer so obnebja na štirih straneh.

Miloš Bašin (Iz besedila v katalogu)

Poslovil se je slikar, grafik in fotograf Zmago Jeraj

Priznani slovenski slikar je med drugim bil leta 2009 dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Ni pretirano, če zapišem, da je pokojni Zmago Jeraj sodil med največje slovenske likovne umetnike zadnjih desetletij. Odlično izšolan v Beogradu in Ljubljani je vstopil na slovensko umetnostno prizorišče kot zrela slikarska osebnost.

Hkrati­ je že s prvimi nastopi pokazal veliko zanimanje za presenetljivo različne umetnostne tehnike, pa ne le tradicionalne, kot so slikanje na platno, risba in grafika, temveč tudi za fotografijo, in v vseh dosegal izstopajoče kakovostna umetniška dela. Ob tem se je ukvarjal še z ilustracijo, knjižno opremo, oblikovanjem gledališkega scenskega prostora, ves čas pa je v Mariboru deloval kot likovni pedagog.

Druga polovica šestdesetih let, ko se je Jeraj predstavil s prvimi zrelimi umetniškimi deli, je bila izrazito prehoden čas. Slovensko informelno slikarstvo je kazalo očitna znamenja izčrpanosti. Je bilo res zgolj naključje, da je prav Jeraj s svojimi slikami napovedal radikalen obrat k novi ekspresivni figuraliki? Njegova dela z letnicami 1967 in 1968, ki jim ni dal naslovov (nenaslovljene slike so sploh ena izmed njegovih značilnosti), so na Slovensko prinesla novo občutje slike s podobo do kraja odtujene figure v sterilnem monohronem okolju.

Sam je izjavil, da ga slika nikoli ni zanimala kot lepotni dosežek sam po sebi, marveč je bila zanj stvar »projekta«. Loteval se je je namreč »namensko«. Z minimalnimi formalnimi in barvnimi sredstvi je hotel vzpostaviti novo resničnost, novo videnje določenega likovnega problema onkraj tedaj še vedno prisotne dileme: ali mimetično ali nemimetično slikarstvo. Zanj je slika stvaritev določene ideje o sliki, za katero niti ne ve in ne pričakuje, da bo imela v stvarnosti resnično motivno predlogo.

Zgodi se, da po naključju najde v naravi prav to, kar je prej že naslikal – zdaj pa to še fotografira, pa ne kot dokument in dokaz, da je »ideja obstajala pred materijo«, kot se je slikovito izrazil, marveč kot stvaritev s posebnimi avtonomnimi formalnimi in estetskimi lastnostmi. Ni dvoma, da sta njegova fotografija in slikarstvo tesno povezana, kot tudi druge tehnike, risba, grafika, celo scenografija. Ne enkrat se je primerilo in se je dogajalo do danes, da je v naravi našel tisto, kar je prej slikal, in slikal potem, ko je s kamero v naravi odkril nekaj, kar ga je v določenem trenutku likovno vznemirjalo. Vendar so hkrati slike in fotografije, risbe in grafike vsaka zvrst zase avtonomni umetniški svetovi.

Podobno kot v slikarstvu ga je tudi v fotografiji zanimal odtujeni svet, ki nastaja na obrobju velikih mest, nikogaršnja zemlja, opustošena krajina, zapuščene notranjščine, prostor, ki je tudi duhovno zapuščen, kraj, kamor se nihče več ne vrača, okolje, ki ga nihče ne sprejema za svoje. Njegova »črna serija« fotografij iz zgodnjih sedemdesetih let ter več serij njegovih Krivoustnežev (1973, 1977, 1987, 2002) so po eni strani eden najpomembnejših prispevkov v razvoju slovenske fotografije, po drugi strani pa novo pomembno izhodišče za njegovo ponovno vrnitev h krajini, zlasti z risbo in tabelno sliko.

Preigral je vrsto barvnih različic krajinskih podob mesta in vsakovrstnih primestij. To so sanjske urbane krajine toplih barv, z nenadnimi hladnimi barvnimi vdori, povsem potemnela in kot z bliski osvetljena prizorišča mestnih ulic in notranjščin, skoraj do črtne risbe presvetljene podobe vrste hiš ali abstrahiranih likov. Najpozneje od konca sedemdesetih let so strnjene barvne površine zamenjale vse bolj drobno členjene in barvno intenzivne, mestoma radikalno ­ekspresivne poteze.

Jeraj se je zavedal bistveno povečanega tveganja pri takšnem izdelovanju slik v primerjavi z zgodnejšimi, na videz do kraja nadzorovanimi deli. Večkrat je izjavil, da je pri njem sleherni sproženi slikarski proces velika avantura, za katero ne ve, kam ga bo pripeljala – nastopi trenutek, ko gre proces svojo pot in se more slikar šele pozneje, post festum, opredeliti do njega ter ga avtorizirati.

Peter Krečič

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s