Sophia Loren

Sophia Loren (rojstno ime: Sofia Villani Scicolone), italijanska igralka, rojena 20. septembra 1934 v Rimu. Njeno igralsko nadarjenost je odkril znani italijanski producent in njen kasnejši mož, Carlo Ponti.

Častni oskar za igralko Sofio Loren

Italiji nikoli ni manjkalo imenitnih igralcev ali režiserjev, običajno so vsaj nekateri segali tudi daleč čez meje države. Toda take, kot je Sofia Loren, so bile vendarle redko posejane, če jih je sploh kaj bilo. Res bi lahko še kakšno omenili, ker so bile prave zvezde, morda po igralski usposobljenosti ali daru, kot na primer Anna Magnani, če se spomnimo prve, ali prav tako velike igralske lepotice in dobre igralke (pozneje pa se je pokazalo, da tudi dobre fotografinje) Gine Lollobrigide in ob njej Claudie Cardinale.

sophiaAnnex___Loren__Sophia_02

Toda Sofia Loren, ki je letos (2014) dopolnila šestinsedemdeset let, tega sploh ne skriva in je kvečjemu še ponosna, kako sveže se stara – je vendarle ena in neponovljiva. Prava diva, če je morda to še za kanec več kot zvezda, ki jih je vendarle precej.

In ko je Sofia Loren nedavno dobila posebnega častnega oskarja ameriške filmske akademije za svojih šest desetletij ustvarjanja v svetovnem filmskem svetu (in to petdeset let po svojem prvem pravem filmskem oskarju), ji je vendarle šlo tudi za njeno pojavnost. Na prireditev je prišla s sinovoma, skladateljem Carlom in režiserjem Edoardom, saj je njen Carlo Ponti že zdavnaj umrl (bil je pač 22 let starejši). S prihodom jo je počastilo veliko znanih imen.

Sophia-Loren-1404216

Kaj je v Sofii, da je še vedno privlačna in zanimiva? No, spomnimo se lahko davne prigode, ko je prišla na neki sprejem pri takratnem ameriškem predsedniku Billu Clintonu – imela je globok dekolte, bila je izzivalna, a že tudi v letih, ki niso več za razkazovanje. Resda so se številni zgražali, da tak ne moreš k predsedniku, a Sofia je to zviška prezrla. Tudi na sedanjo podelitev nagrade, še kakšno dobro desetletje pozneje, je prišla s svojim znamenitim dekoltejem. Dokaz, da se let ne sramuje, in še prav ima. Gostitelj Billy Crystal, ki je prireditev vodil na njeno izrecno željo, ker jo je vodil že, ko je dobila prvega Oskarja, a sama takrat ni prišla ponj, pa tudi gotovo ni imel nič proti.

Sophia_Loren_No

Prireditev je bila vendarle namenjena predvsem temu, da se počasti njeno izjemno filmsko pot, ki je trajala skoraj do nedavnega, zagotovo pa krepko več kot pet desetletij. Počastili so njeno bogato filmsko kariero od zgodnjih začetkov, ko je bila morda bolj lepa kot dobra, do poznejših obdobij, ko je bila kar oboje.

Leta 1961 je dobila sploh prvega oskarja za glavno žensko vlogo v tujem (neangleško govorečem) filmu Ciociara, ki ga je režiral njen dolgoletni sodelavec in prav tako svetovno priznani Vittorio De Sica. Že pred tem se je uveljavila kot igralka karakternih vlog, ki je že dolgo niso več poznali zgolj v Italiji. De Sica je režiral še enega od njenih filmov, nominiranih za oskarja, Zakon po italijansko, iz leta 1964, v katerem je zaigrala ob še enem od slavnih – Marcellu Mastroianniju, ki je bil njen najpogostejši soigralec. Z njim sta sodelovala še pri nekaterih filmih, ki so prav tako pritegnili pozornost ameriške filmske akademije, da so jih vsaj nominirali za najvišje priznanje, kot na primer Včeraj, danes in jutri (1964) in Poseben dan (1977).

Sohpia Loren movie

Ob takšnih priložnostih je tudi čas za vznesene spomine na bogato kariero. Tudi za Sofio so znova omenjali, da je bila praktično vse: privržena dramatičnim, zabavnokomičnim in romantičnim vlogam, inteligentna, bistroumna in seksi, ko je brez posebnega napora delovala na tujem (Hollywood) ali doma, pri tem pa igrala ob praktično vseh največjih moških filmskih imenih v filmih, ki jih prepričljivo ohranja tudi filmska zgodovina.

Bespoke_sophia-loren

Bili so tudi Cary Grant (Houseboat, 1958), Clark Gable (Začelo se je v Neaplju, 1960), Charlton Heston (El Cid, 1961), Gregory Peck (Arabeska, 1966), Marlon Brando (Grofica iz Hongkonga, 1967, režiral ga je celo Charles Chaplin), Peter O’Toole (Človek iz La Manche, 1972) in Richard Burton (Potovanje, 1974), pozabiti pa ne kaže niti številnih filmov, v katerih je bil producent njen dolgoletni soprog Ponti.

Toda to so bili le filmi, v katerih se je pokazala s slavnimi igralci, ki so tako kot ona pisali filmsko zgodovino. Kaj reči ob spominu na filme, ki so prav tako pritegovali veliko pozornost zaradi režiserjev, kot na primer Sobota, nedelja in ponedeljek (1990) režiserke Line Wertmüller, Prêt-à-porter (1994) Roberta Altmana in z Mastroiannijem, muzikal Devet (2009) Roba Marshalla?

Sophia-Loren-hugging-Cary-Grant

Zato ni presenetljivo, da so Sofii Loren častnega oskarja za dolgoletno delo prvič podelili že leta 1990, in sicer kot priznanje njenega statusa kot »enega najbolj prvinskih zakladov v svetovni kinematografiji, ki je s kariero, tako bogato nepozabnih vlog, dodal trajen sijaj naši umetniški obliki«, kot so nekoliko teatralično zapisali v svoji obrazložitvi. Izročil ji ga je Gregory Peck.

Sofia Loren je bila rojena leta 1934 v Rimu, vendar je odraščala v materinem rojstnem mestu Pozzuoli. Tam je preživela tudi dramatične dogodke druge svetovne vojne, toda že pri štirinajstih je bila izbrana za finalistko enega od številnih lepotnih tekmovanj v Neaplju, mati pa jo je verjetno tudi zato vpisala na igralsko šolo. Družina se je kmalu preselila v Rim, Sofia pa se je skupaj z materjo leta 1951 pojavila kot statistka v filmu sicer holivudske produkcije Quo Vadis.

Sophia Loren pits3

Naslednji dve leti je imela več manjših vlog v italijanskih filmih, toda prvi prelomni trenutek se je zgodil, ko je zaigrala v De Sicovem Neapeljskem zlatu (1954), čemur je leto pozneje sledilo prvo opazno soigranje z Mastroiannijem v filmu Škoda, da je baraba. Z njim je v celoti zaigrala kar trinajstkrat.

Dokaj zgodaj se je začela pojavljati tudi v angleško govorečih filmih – že leta 1957 v Ponosu in strasti s Caryjem Grantom in Frankom Sinatro, še isto leto z Allanom Laddom v Dečku na delfinu, po koncu petdesetih let pa so se kar vrstila snemanja s tedaj najbolj uveljavljenimi tujimi igralci, saj so z njo igrali tudi John Wayne (Legenda izgubljenega), Clark Gable (Začelo se je v Neaplju); Charlton Heston (El Cid), za Paramount pa je posnela kopico takrat zelo priljubljenih filmov, kot na primer družinsko komedijo Houseboat (s Caryjem Grantom) in Strast pod bresti po drami Eugena O’Neilla.

Spphia

Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila njeno nedvomno zlato obdobje, ko je bila med najbolj priljubljenimi svetovnimi igralkami, iz tistega obdobja pa je ostalo več znanih in priljubljenih filmov, saj si jo je kot igralko zaželelo tudi več vrhunskih režiserjev (Carol Reed, Martin Ritt, Sidney Lumet, George Cukor, Anatole Litvak), tako da ni ostalo le pri pogostejšima De Sici in Wertmüllerjevi.

John Travolta je ob neki priložnosti dejal, da je Sofia Loren najbolj sijajna stvar, ki je prišla iz Italije. Marsikdo mu še vedno priteguje.

Sophia Loren

Vračanje k fenomenu

Specializirani mediji se še vedno vračajo k fenomenu Sofie Loren (rojene kot Sofia Vilane Sciocolone) in znova poudarjajo, da je bila ena od svetovnih filmskih ikon, ki je zlahka prehajala med italijanskimi in hollywoodskimi filmskimi studii in posnela več kot 80 filmov. Navajajo pa še nekatere druge zanimivosti.

Posnela je tudi več kot dva ducata pesmi in se dvakrat uvrstila celo na britansko lestvico uspešnic z duetom s Petrom Sellersom iz dveh njunih filmov. Že leta 1992 jo je visoki komisar ZN za begunce imenoval za ambasadorko dobre volje. V 80. letih so ji ponudili vlogo v dveh znamenitih televizijskih žajfnicah Dinastiji in Falcon Crest. Leta 2006 je bila ena od nosilk olimpijske zastave ob otvoritvi zimskih olimpijskih iger v Torinu.

loren cooking 4

Kot navdušena kuharica, ki vedno poudarja svojo strast do špagetov na vse načine, je napisala dve priljubljeni kuharski knjigi (V kuhinji z ljubeznijo ter Recepti in spomini Sofie Loren), sodelovala pa je tudi pri pisanju knjižne uspešnice o njenem življenju, ki je bila leta 1980 povod za uspešen televizijski film, v katerem je odigrala sebe in svojo mater.

V filmski karieri je osvojila 50 mednarodnih in 21 domačih nagrad in je največkrat nagrajevana italijanska igralka. Pri dvainsedemdesetih letih pa se je pojavila celo v znamenitem Pirellijevem koledarju, kar je zagotovo poseben dosežek in je kot takšen tudi odmeval.

Stojan Žitko

80 let Sophie Loren, najboljšega italijanskega “izvoza” po pašti
Ob jubileju izid knjige spominov, 18. september 2014

Italijanska igralka Sophia Loren bo ta konec tedna dopolnila 80 let, ob praznovanju jubileja pa bo izšla knjiga spominov, ki bo vsebovala vse od njenega težkega otroštva do preboja med najbolj glamurozne filmske zvezde sveta.

300 strani je potrebnih, da je Lorenova izpovedala svoje življenje, knjiga z naslovom Yesterday, Today and Tomorrow – My Life, ki jo je igralka poimenovala drevo spominov, pa vsebuje tudi stare fotografije, pisma in sporočila od legendarnih Caryja Granta, Franka Sinatre, Audrey Hepburn, Richarda Burtona, Marcela Mastroiannija …

Knjiga vsebuje veliko sočnih zgodbic – Sophia pove, kako je leta 1967 med snemanjem filma Countess from Hong Kong zavrnila Marlona Branda: “Kar naenkrat je položil svojo roko name. Mirno sem se obrnila in mu pihnila v obraz kot mačka: Da ne bi nikoli več storil česa takega! Nikoli več! Bil je tako majhen, nemočen, skoraj žrtev svoje lastne slave. Nikoli več ni ponovil tega, ampak bilo je zelo težko pozneje sodelovati z njim.”

Cary Grant je bil drugačna zgodba – zaljubila sta se med snemanjem filma The Pride and the Passion, čeprav je bila Sophia že romantično povezana s svojim bodočim možem Carlom Pontijem. Grant je imel 52 let, ona 22, le korak ju je ločil od poroke, a se to na koncu ni zgodilo. Knjiga vsebuje tudi romantična pisma, ki sta si jih zvezdnika pošiljala.

Naslov knjige izvira iz tridelne komedije velikega italijanskega režiserja Vittoria De Sica, v katerih je Sophia odigrala različne vloge. Zdi se, kot da “jutrišnji” del še ni končan, saj igralka še ne namerava reči “addio” igralstvu – letos se je na platnih pojavil njen zadnji film, gre za adaptacijo romana Jeana Cocteauja The Human Voice.

Vsakič, ko Lorenova praznuje jubilej, gre v Italiji za dogodek, ki ga praznuje vsa Italija, kar kaže na to, za kakšno zvezdo gre. Na enem izmed televizijskih kanalov v Italiji tako že ves teden predvajajo filme igralke, ki je osvojila dva oskarja, prvega leta 1961 za nastop v filmu De Sice La Ciociara (Two Women). Pri sosedih potekajo tudi različne fotografske razstave, okrogle mize, na katerih se govori o neverjetnem uspehu igralke, ki jo je iz revnega življenja potegnil filmski producent, s katerim se je pozneje tudi poročila. Carlo Ponti je tako ustvaril, kot je dejal v preteklosti eden izmed italijanskih kritikov, najboljši italijanski izvoz po testeninah.

Knjiga se začne tako, da igralka med pripravami na božično večerjo s sinovoma in štirimi vnuki odide v svojo spalnico, odpre torbo skrivnosti in začne pripovedovati svojo neverjetno zgodbo.

Sofia Villani Scicolone (svoje ime je pozneje spremenila v Sophia, za priimek pa je vzela svoj umetniški priimek Loren) je bila rojena kot nezakonski otrok 20. septembra 1934 v Rimu. Njena mama Romilde Villani je bila igralka, oče Riccardo Scicolone pa se z nosečnico ni želel poročiti. Odraščala je v Pozzuoliju, revnem mestu blizu Neaplja, kako težko je bilo njeno življenje, pa govori podatek, da je morala za hrano prositi ameriške vojake med drugo svetovno vojno. Sophia je bila tako suhljate postave, da se je je prijel vzdevek prekla.

Njena mama jo je v upanju na boljše življenje odpeljala v Rim, Sophia pa je denar služila z manekenstvom in udeležbo na lepotnih tekmovanjih, na enem izmed teh pa jo je opazil Carlo Ponti, ki ji je ponudil prvo filmsko vlogo, pozneje pa je soustvarjal njeno filmsko kariero. Sophia in Carlo, ki je umrl leta 2007 v 94. letu starosti, sta bila poročena več kot pet desetletij.

V knjigi igralka med drugim opisuje 17 dni, ki jih je preživela v zaporu zaradi suma utaje davkov. Takrat je za vse krivila svojega računovodjo.

Knjiga je v Italiji že izšla, decembra pa bo izšla tudi prek luže.

Nagrade in nazivi
Sophio je leta 1991 revija People uvrstila na seznam 50 najlepših ljudi na svetu, 1995 pa je Empire magazine njeno ime objavil med 100 najbolj seksi filmskimi igralkami in igralci v zgodovini človeštva. 1,74 metra visoka Sophia je ena od osmih žensk, ki je nosila olimpijsko zastavo na zimskih olimpijskih igrah v Torinu leta 2006. Krstna botra Drew Barrymore pa se je pri 72 letih nastavila pred fotografski objektiv za izdajo slavnega Pirellijevega koledarja za leto 2007.

Za svoje delo je prejela okoli 60 različnih nagrad, med njimi dva oskarja. Najbolj je zaslovela v filmih The Cassandra Crossing iz leta 1976, Una Giornata particolare iz leta 1977 in v filmu Prêt-à-Porter iz leta 1994. Večino njenih filmov je produciral njen mož, največkrat, trinajstkrat, pa je na velikem platnu z njo zaigral Marcello Mastroianni.

Dolores Subotić

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s