Vojna fotografija

Začetki fotožurnalizma sovpadajo prav s pojavom vojne fotografije v sredini 19. stoletja: številni fotografi, najbolj znani so Roger Fenton, James Robertson in Felice Beato, so dokumentirali ameriško – mehiško vojno, upore v Indiji in na Kitajskem, krimsko vojno, ameriško državljansko vojno, mehiško revolucijo, začetek 20. stoletja pa tudi rusko – japonsko vojno, obe balkanski vojni in prvo svetovno vojno.

Prvi celovit poskus, da bi dokumentirali vojno, je bil izpeljan med ameriško državljansko vojno (1861 – 1865). Pod vodstvom Mathewa Bradyja sta večino fotografij posnela Alexander Gardner in Timothy O’Sullivan, ki sta naredila številne šokantne fotografije mrtvih vojakov in jih opravičevala z dolžnostjo beleženja dogodkov.

Na prelomu 20. stoletja so fotoreporterji poročali tudi o vojnah, ki so divjale v Južni Afriki, Turčiji in na Filipinih. V skladu z dogovorom s tamkajšnjimi organi oblasti, so dogajanje na fronti lahko snemali, vendar so te posnetke smeli objaviti šele po pregledu cenzorjev. Ravno zaradi vpliva cenzure so fotografije iz tega obdobja precej neizrazite.

Sicer pa je bila vse do druge svetovne vojne sama bitka očesu kamere nedostopna. Te fotografije so po navadi prikazovale posledice vojne in za večino se je kasneje izkazalo, da so bile bodisi inscenirane bodisi so posegale v predmet, ki so ga upodabljale (ne-spontanost). Ko je prišlo do določenih tehničnih izboljšav same fotografske opreme (npr. iznajdba manjših in lažjih fotoaparatov, ki so reporterjem omogočali večjo mobilnost na terenu in »akcijske« posnetke s krajšim ekspozicijskim časom), je bilo mogoče bitko posneti »od blizu«.

Španska državljanska vojna (1936 – 1939) je bila prva, ki so jo fotografske kamere obeležile tudi na bojnih linijah in katere posnetki so bili takoj natisnjeni v časopisju v Španiji ter drugih državah. Opozoriti je treba še na vietnamsko vojno, ki je bila prva, ki so jo vsakodnevno spremljale televizijske kamere in za katero smo lahko dejansko prepričani, da nobena od najbolj znanih fotografij ni zrežirana.

Vojne fotografije so se najprej (od leta 1880 dalje) pojavljale v dnevnem in tedenskem časopisju. Kasneje so se pojavili ilustrirani tedniki z visoko naklado (npr. francoski Vu leta 1929 in ameriški Life 1936), ki so vso pozornost namenjali fotografijam, le-te pa so po navadi opremili le s krajšim besedilom in slikovnimi zgodbami. Nasprotno se je v časopisju pojavila le ena sama fotografija, ki je spremljala osrednjo zgodbo.

Eden od temeljnih elementov novinarskega vojnega sporočanja je bil dokumentiranje smrti, trpljenja, nasilja in groze. Ljudje namreč želijo videti fotografije uničenja, saj te poleg čustev udeležencev prikazujejo tudi obseg tragedije, ki ga z besedami le težko opišemo.

Med najslavnejše in najpogosteje reproducirane vojne fotografije sodijo tiste, na katere so fotografi ujeli trenutek smrti oz. tistega tik pred njim. Ena takih je tudi fotografija Eddieja Adamsa, ki je februarja 1968 v svoj objektiv ujel trenutek, ko na saigonski ulici vietnamski general Nguyen Ngoc Loan s strelom v glavo usmrti moškega, po imenu Bay Lop, osumljenega gverilske aktivnosti. Ta fotografija je bila leta 1968 tudi nagrajena kot World Press Photo of the Year.

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s