Platinotipija

Platinski tisk

To tehniko je predstavil leta 1873 William Willis. Platinski tisk je poseben pozitivski postopek, srebrovi ioni se zamenjujejo s platinskimi, kar daje fotografiji srebrno sivkast ton. Ta postopek je tudi dražji – dražji materiali (papirji so bili dražji) – dvig cene posamezne fotografije. Navaden papir z občutljivimi železovimi solmi (brez srebra) je osvetlil skupaj z negativom.

Stieglitz-of-Platinum-Photography

Primer Stieglitzove platinske fotografije

Tisk je nato razvil v raztopini kalijevega oksalata. Ta tehnika je ustvarila podobo z bogatimi črnimi toni in izredno polno čb tonsko lestvico, platinski tisk je po tem izstopal med vsemi drugimi tedanjimi fotografskimi tehnikami. V nasprotju z drugimi je bila tudi večno obstojna tehnika. Ta medij so uporabljali Peter Henry Emerson (Nabiranje lokvanjev, Naporen vlek), Clarence H. White (Sadovnjak), Frederick Evans (Podstrešje na posestvu Kelmscott, Morje stopnic) in Gertrude Kasebler.

Frank-Rinehart-Native-American-Three_Fingers_Cheyennes

Frank A. Rinehart: Portret indijanca (1898)

Obe tehniki, tako platinski tisk kot gumijasti tisk, sta postali izredno popularni med resnimi fotografi, ker sta zahtevali določeno znanje in natančnost. S tem sta se oddaljili od povprečnih amaterskih fotografov.

Uporaba te tehnike je nazadovala po I.sv.v. zaradi vse večjih cen platine. Platino je v večji meri nadomestil cenejši paladij.

Gumijasti tisk

Tehniko so predstavili leta 1894 in je bila ena od mnogih v tem obdobju. Fotografi so z njo zabrisali mnoge fotografske vrednosti. Z gumijastim tiskom se je dalo spreminjati tone, odstraniti detajle, uporabiti radirko, čopič ali svinčnik, dalo se je spremeniti podobo tako, da je izgledala bolj kot slika kot pa fotografija.

Papir se je premazal z gumiarabiko, pomešano z občutljivimi kemikalijami, ki na svetlobi otrdijo. Izpostavljen premaz, ki je vseboval pigmente, se je nato spral z vodo, otrdeli deli pa so ostali. Tisk se je nato spreminjalo s čopičem in drugimi sredstvi. Gumijasti tisk ima malo detajlov, učinkuje lahko tudi kot risba z ogljem.

The picture book-by-Gertrude Kasebier-inkbluesky

 Gumijasta bikromatska fotografija

Stieglitz, ki je pisal o tej tehniki, je trdil, da »lahko umetnik z njo doseže katerikoli želeni učinek«. Ti učinki so tako »nefotografski«, nepravilni, da jih lahko uporabljajo tudi nepoznavalci metode. Pri tej metodi fotograf pripravi svoj papir, pri tem pa uporabi katerokoli podlago glede na rezultat, ki ga hoče doseči, vse od gladkega papirja do grobega pergamenta. Izbira lahko tudi barvo, v kateri želi dokončati sliko, ustvarja lahko s tušem, rdečo kredo ali katerokoli drugo barvo. Narejeni print navlaži, z vodnim sprejem ali čopičem lahko omehča, osenči ali odstrani detajle. Poleg tega lahko ponovno natisne določene detajle in s tem dobi skoraj vse možne tonske učinke. Robert Demachy je bil eden od glavnih predstavnikov, ki so uporabljali to tehniko.

____________________________

© Copyrights

Fotografije: zaradi starostne omejitve so fotografije v javni lasti (public domain).

Photo Credit: Public domain resource

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s