Modernizem

Modernizem v fotografiji (okvirno: 1910-1980)

Modernizem ni enovit, je heterogen. Gre za reakcijo na sodobnost. Neke skupne značilnosti je kljub temu mogoče definirati. Opazne so note uporništva in nasprotovanja, to je čas kapitalizma in modernizem je živel od njega. Inovacijska nuja: »-izmi« so si množično sledili. V 20.st. so »-izmi« nastopili zelo previdno in premišljeno z vnaprej pripravljenimi manifesti. »-izmi« izrivajo drug drugega zaradi podrejenosti ekonomskim zakonom – inovacijski imperativ.

Različno datiranje, relativno heterogena produkcija, nekaj skupnih karakteristik (zaradi teh pomoč pri dataciji, lociranju, interpretaciji anonimnega gradiva). Reakcija na moderno dobo je užaljeni umetnik; ni več toliko velikih mecenov, mrzlo meščanstvo ima nov okus; umetnik ga noče razumeti – to prinese nelagodje v kulturi, ki je projekcija na kapitalistični red. Kapitalizem je trdoživ in prilagodljiv, poleg tega umetnik potrebuje trg (razvoj trga) in s tem finančna sredstva. Geslo: »presenetiti meščana!« Umetniki so zamižali in se znašli, nekateri pa so se upirali. (V srednjem veku: če je mesto imelo denar za cerkev, so jo zgradili.)

Racionalni svet je pozabil na drugi pol človeške osebnosti, umetnike začne zanimati čustvenost, nezavedni procesi, analognost; so proti scientizmu. Odmik od racionalnega; sekulariziran svet (izguba cerkvenega naročnika); človek je sam, boga ni več, to vodi v amoralnost. V 20. st. ni več pomembno zbiranje podatkov (pozitivizem), treba jih je namreč razumeti; napredujeta znanost in tehnika. Znotraj vsega tega dogajanja se oblikuje bolj prilagojeni, socialno-demokratski modernizem; radikalnost, razbitje sistema – avantgarda. Za ta čas je značilna nagnjenost k notranjim občutkom in realnost na najmanjših možnih delih (detajli) – resničnost detajla je pomembnejša od resničnosti celote. Prihaja množična kultura, ki je prevzemala elemente nekoč radikalnega novega sloga.

Langdon Vortograph

Alvin Langdon Coburn – Vortograph

Na deželi se vse to ni dogajalo, le v mestih je bila »kritična masa«. Fotografija je izrazito urbana umetnost, kjer se izražajo ekstremno leve ali ekstremno desne sile (npr. futurizem – fašizem); ne vedo kam, v katero smer. Apeliranje na množice (politična prizadevanja). Umetnost je v elitnih krogih, ni za vsakogar, čeprav npr. v URSS umetniki pozivajo k približevanju ljudstva – konstruktivizem; to je nemogoče, ker je umetnost preveč oddaljena od ljudske umetnosti; visoko kotirana produkcija umetnosti. V mestih je tudi večja možnost promocije, izobražena publika lažje razume umetnika. Mestni motivi, mestna krajina, meščani. Tudi destruktivni prijemi glede na secesijo, umetnostno levico. Za dadaiste je bil npr. neuspeh, če občinstva niso razburili, skušali so dokazati, da je meščanstvo neumno. Subjekt se je uresničeval skozi delo, značilna so bila gesla, umetnik se je preko del potrjeval. Kapitalistični sistem je prinesel nove izume, tudi umetnost je prevzela inovacijski imperativ: »Edina konstantna stvar je sprememba«. Ljudje so začeli umetnost počasi razumeti in kupovati. Beg pred trgom, kapitalizmom, ki sproti požira, kar se izdela.

Balthazar-Korab-Photographer-Of-Modernism

Balthazar Korab, Photographer Of Modernism

Enotnost časa, prostora, dogajanja z redukcijami v ZDA. Razbiti so hoteli enotnost, kar jim je na različne načine tudi uspelo; začeli so napadati perspektivo (akademsko, zastarelo, buržoazno).

19.st.: raziskave: fotografija odslika korektno, natančno geometrično perspektivo.

20.st.: racionalni meščanski perspektivi se hočejo odpovedati, umetnikov več ne zanima.

Nekateri avtorji trdijo, da obstaja realistična fotografija (do 1850 so se zavzemali za podobe vidne stvarnosti). V 19.st. portret pred nevtralnim ozadjem – ljudje so videli najprej portret v prostoru, kasneje so nevtralizirali ozadje, potem pa je problem okolja/prostora upadel. Del porušenja enotnosti postane iztrganost iz konteksta. Ikonografija je navezana na mesto, je imidž mestnega medija.

1/10 20.st.: začetki, 80. leta 20.st. zaključek modernizma. Modernizem ni edini slog, stilne meje so široko odprte, ni stilne čistosti. Dinamičen razvoj modernizma: znotraj modernizma in tudi vzporedno z njim so različni tokovi. Ob njem poteka npr. realistični slog, tok, vezan na amatersko produkcijo, tisk – npr. spominske fotografije in tudi inovativne, zelo kvalitetne fotografije; tudi posecesijski poskusi piktoralizma. Podpiranje in spreminjanje glavnih stilnih tokov (futurizma, kubizma, nove stvarnosti, konstruktivizma itd.). Ok. 1920 se oblikuje slog pohištva, tekstilij – art deco, v ta slog pa sodi tudi del fotografske produkcije (dekorativnost). Fotografija sledi umetnostnim »-izmom« (jih ne izumlja), izjema je le njen glavni izum, ki je sesul realizem, saj je ravno fotografija dala impulz za novo raziskovanje onkraj realizma. Posameznim »-izmom« je dala svoj doprinos, a ne kot inovator le teh.

Fotografija kot del modernizma je skušala izničiti čas (hipnost trenutka) in prostor (proti perspektivi). Predmet je postal okrnjen, razbit. Odmik od prvotnega pomena fotografije. Razne montaže, ki so kar najdlje od realnosti. Fotograf skuša kar najbolj izkoristiti fotoaparat, ki napravi končni produkt. Konec je suverenosti objekta.

Na narativnem nivoju že od konca 19.st. izginja »pripovednost«, zavesten odmik od realnosti. V porastu je ironija (v osnovi neo-dada). Resnični vstop v modernizem s Coburnom (kubizem v fotografiji – analitični kubizem – vtis predmeta z vseh strani; Coburn je to dosegel z ogledali – kreativni prispevek fotografije). Nastopijo kubizem, futurizem, nadrealizem, konstruktivizem; Bauhaus je stičišče novih smeri v umetnosti, tudi fotografije. Razstave so v fotografijo uvedle modernizem, ki ga drastično prekine 2. sv.v. Po vojni nastane v Nemčiji 2. Bauhaus (subjektivna fotografija).

upside-down

Simon Gardiner Upside Town

Futurizem

1910, Pariz – manifest. Italijanski umetniki: Italija je bila navezana na historicizem in antiko, bila je agrarna država. Futuristi: razbiti staro, narediti novo; v tem času so bila tudi prva kubistična dela. Najprej se navežejo na postimpresionizem (slikarstvo), svojega vizualnega koda pa ne razvijejo. Kasneje se navežejo na kubizem, še posebej fotografija. Italijani spodbujajo letalstvo, tovarništvo, to družbeno gibanje vpliva tudi na politiko (želja po modernizaciji). Fotografije ne sprejmejo kot relevantne tehnike, bolj so se zanimali za stroje. 1911 Boccionijevo predavanje – Forma v gibanju.

Vortografija oz. vorticizem

S svojimi koreninami v futurizmu in kubizmu je bilo to gibanje, ki ga je predstavil pisatelj Wynham Lewis, ko je objavil »Blast: Review of the Great English Vortex« – »kritika velikega angleškega viharja«. V tem poročilu se je posmehoval tradicionalnim vrednotam in povzdigoval moderno tehnologijo. To gibanje je branil pesnik Ezra Pound, populariziral ga je Alvin Langdon Coburn, ki je bil eden od vodilnih predstavnikov.

Vortography

Vortografija je abstraktna oblika fotografije, ki ustvarja kalejdoskopsko ponovitev s fotografiranjem objektov s trikotno razporeditvijo treh ogledal. Ta postopek sega v čas Alvina Langdona Coburna, ki je leta 1917 začel eksperimentirati s to metodo slikanja.

Kot pri vseh gibanjih, je lahko dobesedna definicija zavajajoča, ampak cilj fotografa vorticista je bil odsevati kompleksnost industrializirane civilizacije. Korenine tega so bile v kubizmu.

____________________________

© Copyrights

Fotografije: Alvin Langdon Coburn

Photo Credit: Alvin Langdon Coburn

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s