Predzgodovina fotografije

Predzgodovina fotografije

Konec 18. st. so bili znani vsi elementi fotografije, treba je bilo še sintetizirati znanje iz optike, kemije, pogoj za nastanek fotografije pa so tudi družbene in umetnostne razmere. Težnja je bila k prizadevanju neposredno posneti podobo po naravi. Ko se je družba laizirala, sekularizirala, je nastala želja spoznati svet, kot nam ga nudijo čutila in s tem je nastopila prava doba za fotografijo. V antiki so proučevali vse pojave, vendar kemija še ni bila tako zelo razvita, niso poznali periodnega sistema, poznali so le 4 elemente, ni bilo spojin in tako fotografije še ni bilo mogoče realizirati.

V 5. st. pr. n. š. je kitajski filozof Mo Ti ugotovil, da se senca ne premika sama po sebi, ampak le, če se premika predmet oz. svetloba, ki jo oblikuje. Bil je mogoče prvi, ki je opazil fenomen kamere obskure (svetloba, ki potuje preko luknjice v temno sobo, bo na površini za to luknjico oblikovala obrnjeno podobo zunanjega prizora).

Stoletje kasneje je Aristotel opazoval naraščajočo obliko sonca ob delnem mrku, ki se je projicirala na tla skozi majhne odprtine med listi drevesa. Opazil je tudi, da manjša kot je odprtina, ostrejši je predmet.

Arabski matematik Alhazen (Hassan ibn Hassan, imenovan Ibn Al-Haitham, latinska verzija Alhazen) iz Bizanca je poudaril povezavo med velikostjo odprtine in ostrino podobe, kar na fotoaparatu lahko reguliramo z zaslonko. Fenomen je torej prešel iz grške kulture v arabsko.

Camera_obscura_1

Roger Bacon (13. st.) je poznal ta odkritja – to velja tudi za katerikoli prizor zunaj temne sobe, ne samo za sončni mrk. Pomagamo si lahko tudi z ogledali, omenjal pa je tudi leče za gledanje. Potemnitev srebrovih nitratov na svetlobi je prvič objavil Angelo Sala 1614. Kamera obskura je sprva služila kot sredstvo za opazovanje sončnih mrkov, od renesanse naprej pa kot pomoč pri risanju.

Leon Battista Alberti (po Vasariju) 1457 je »odkril«, kako deluje kamera obskura. Imel je škatle, v katerih so bile na prozorni podlagi naslikane podobe, osvetlil jih je z zadnje strani in so zato izgledale realno, če si jih pogledal skozi odprtino v škatli. Nekateri avtorji ga zato zmotno omenjajo kot izumitelja male kamere obskure. Imel je le škatle za gledanje slik.

camera-obscura-granger

Leonardo da Vinci je primerjal oko s kamero obskuro, ki jo je imenoval oculus artificialis. Opisal je ves postopek: luknjica mora biti v tanki kovini, papir držimo na določeni razdalji na drugi strani odprtinice, slika se obrne na glavo in levo-desno ter se zmanjša. Posnemanje narave je najvišji cilj slikarstva, priporočal je steklen zaslon za pomoč pri slikanju krajine in pajčolan/presek za slikanje figur. Poudaril je tudi, da vešč umetnik ne potrebuje takih pripomočkov.

Don Papnutio, benediktinski menih in arhitekt, je dokazoval zakone optike: opisal je postopek, kako se vstavi majhno kratko cevko v obliki stožca (Vitruvij, ki jo imenuje spectaculum) v vrata ali zaprta polkna oken, tako da je v sobi tema, svetloba pa prehaja skozi ta delček; lahko vidiš prizore od zunaj, obrnjene na glavo, ki se projicirajo na bel papir. Luknja takšne oblike daje širši vidni kot.

1550 je Girolamo Cardano (fizik in prof. mat. v Milanu – renesančni intelektualec) pritrdil lečo na aparat. Kamero obskuro je opisal v znanstveni enciklopediji De Subtilitate. Prvi je omenil tudi bikonveksno lečo.

Camera-Obscura-diagram-630x375

Giovanni Battista della Porta je v Magie Naturalis prvi predlagal kamero obskuro kot pripomoček za risanje sončnega mrka, zato so nekateri napačno njemu pripisovali njen izum. Tudi on je predlagal uporabo bikonveksne leče – slika se obrne v pravilno lego, ni več na glavi. Kot že pred njim je tudi on svetoval uporabo konkavnega ogledala, ki daje večje in jasnejše podobe. Organiziral je gledališke predstave v temni sobi, zunaj so jih uprizarjali igralci v kostumih, modeli divjih živali (otroci znotraj modelov), publika je bila šokirana ob projekciji teh prizorov v notranjosti temne sobe.

Daniel Schwenter je opisal pripomoček – scioptic ball/globus/kasneje ox-eye (volovsko oko). To je lesena kroglica, skozi katero je navrtana luknja, na vsaki strani je nameščena leča različnih fokalnih dolžin, skupaj dajeta krajši fokus kot pa vsaka posebej. Ko zavrtiš kroglico, se razširi območje pogleda (panoramski pogled).

Friedrich Risner je predlagal prenosni aparat majhnih dimenzij (zametek fotoaparata) iz lesa. Prevedel je Alhazenovo Optiko v latinščino (1572).

Athanasius Kircher, nem. jezuitski učitelj, je opisal, da je v Italiji videl prenosno kamero obskuro, tako veliko, da jo še lahko neseta dva človeka. Noter je iz odprtine v tleh lahko prišel človek – igralec.

vintage-camera-obscura

Sir Henry Wotton, popotnik in diplomat, je prvi opisal prenosni šotor, ki ga je uporabljal astronom Johann Kepler.

Leonard Digges in sin Thomas sta poznala princip teleskopa – kombinacija konkavne in konveksne leče, torej povečavo predmet, ki je oddaljen.

Sredina 17. st.: omenjajo se majhne prenosne kamere obskure, ki so se lahko nosile pod pazduho.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s