Fotografske tehnike

Nicéphore Niépce je napravil prvo znano fotografija na svetu, ki je bila narejena  s fotoaparatom in ki je bila trajna. Gre za pozitiv unikat. Narejena je na kositrni plošči, prevlečeni z bitumnom iz Judeje (derivat asfalta), ki na svetlobi otrdi in posvetli. Niépce je 8 ur eksponiral. Svetlobne razmere so se večkrat spreminjale in slika je zato nejasna – meglena (groba verzija). Podoba je mehanično ujeta, njen princip je fotografski in zahteva dolg ekspozicijski čas. Asfalt na svetlobi posvetli in otrdi, kopel s sivkinim oljem odstrani vse neosvetljene dele (fiksira). Na pogled je postopek bližje litografiji kot fotografiji a pomeni začetek eksperimentiranja s srebrovimi solmi.

Joseph_Nicéphore_Niépce

Pogled skozi okno –  Le Gras, Joseph Nicéphore Niépce

Heliografija

Ta postopek je izumil Nicephore Niepce, ko je ustvaril 1826-27 prvo fotografijo. Uporabil je raztopino bitumna iz Judeje, derivat asfalta iz Sirije. Ta prevleka/glazura se po nanosu posuši in na svetlobi otrdi. Kositrno ploščo, prevlečeno s to kemikalijo, je postavil v aparat z lečo in prizmo, ki je bočno projicirala podobo. Tam jo je pustil 8 ur in nastala je prva trajna fotografija na svetu. Površina, ki ni osvetljena, ostane topna in se izpere s sivkinim oljem in belim petrolejem. Svetle dele prikaže bitumen/asfalt, temne pa kovina (kositrna plošča). Tehnika je bolj podobna litografiji kot pa fotografiji. Je prva obstojna metoda zapisa podobe.

Louis Daguerre je imel diaramo (predhodnico filma), na roko slikane poslikave. Z manipulacijo svetlobe jih je bilo mogoče premikati skozi čas – simulirati dogajanje v naravi. Zamudna zadeva, velikost poslikav 12 m2, zato se je pojavila ideja, da bi ujel in fiksiral podobe. Skupaj z Niepcejem sta eksperimentirala s srebrovimi svetločutnimi spojinami, ko pa je Niepce umrl, je Daguerre eksperimente nadaljeval.

Po pripovedovanju je Daguerre zaprl ploščo v omaro, kjer je bil razbit toplomer in srebrove pare so razvile fotografijo. Tako je nastal postopek razvijanja v srebrovih parah, sliko pa je fiksiral z alkoholno osnovo, v začetku pa v slani vodi. V 30. letih 19. st. je Daguerre ta postopek tudi patentiral in ga danes imenujemo dagerotipija.

Louis_Jacques_Mandé_Daguerre

Dagerotipija

Posrebrena bakrena plošča (ali srebrna plošča) z delovanjem par jodovih soli postane občutljiva na svetlobo (na plošči se naberejo živosrebrove pare). Plošča se nato osvetli in ob pomoči živosrebrovih par se razvije latentna slika (skrita), pri čemer živosrebrova para reagira samo s tisto površino, ki je bila najbolj izpostavljena svetlobi. Ploščo je treba uporabiti v eni uri. Na svetlobi mora biti 10-20 minut, odvisno od moči svetlobe. Plošča se razvija nad živim srebrom, ki je zagreto na 75 stopinj Celzija. Podoba se fiksira v ogreti solni raztopini (pozneje uporabijo natrijev sulfid) in izpira z vročo destilirano vodo. Dobljena slika se postavi pod steklo zaradi zaščite občutljive površine in da se prepreči oksidacija srebra. Je hkrati negativ in pozitiv, odvisno od kota odbojne svetlobe.

Slabosti te tehnike so bile, ds se pozitivi niso mogli reproducirati – unikatna tehnika. Površine so bile zelo občutljive, zato so se shranjevale pod steklom. Podoba je slabše vidna in prečno obrnjena – zrcalna podoba (včasih so za lečo fotoaparata vstavili ogledalo, ki je popravilo tak učinek). Kemikalije (bromidni in kloridni hlapi ter vroče živo srebro) so zelo strupene. Podobo se težko vidi pod nekaterimi zornimi koti.

Louis-Jacques-Mandé Daguerre: Gre za tipično tihožitje slikarskega ateljeja (grafika, mavčni odlitki, relief).

Okno na levi je pomemben vir svetlobe. Fascinantni detajli: okvir slike, gube na zavesi, izrazita voluminoznost. Tu se začne fotografija v detajlih, gre za odsev stvarnosti.

image013

Louis-Jacques-Mandé Daguerre: Bulvar du Temple, Pariz, okr. 1838, dagerotipija;

Na sliki nebo sije svetlobo, mesto je pri miru, ljudje pa se gibljejo. Opazimo sence, kjer so stale kočije. Fotografija izgleda kot opoldanski posnetek (glede na sence – gostota senc in bele površine). Le pod določenim kotom se vidi pozitiv, ki je sicer negativ – vmesna stopnja. Ta podoba je nestalna glede na kot opazovanja. Obstajajo številne dagerotipije, a zaradi dagerotipije fotografija še ne bi bila, kar je danes. To je bil zelo drag postopek, primeren za višji sloj ljudi. Na dagerotipijah ne najdemo revnih ljudi, kar predstavlja neke vrsto socialno selekcijo. V ZDA se je ta tehnika dlje ohranila. Evropa – predvsem Francija in Anglija sta bili centra razvoja fotografije, kjer je hitro je napredovala, in tudi ni bilo ambicije ohranjanja starih postopkov, ki niso bili priročni. Amerika je takrat zaostajala za Evropo, zato so se ti postopki tam dlje ohranili.

William Henry Fox Talbot:

Talbot je leta 1833 prišel na idejo, da bi poskusil ujeti sliko v kamero obskuro. Kamera lucida je bil optični pripomoček za prerisovanje motivov pred sabo. Tudi kamera obskura se mu je zdela obetavna, a ga je prehitel Daguerre. Raziskoval je svetločutne snovi, poznal je Schultzeve in Humprey Davyjeve razprave o tem, da je mogoče s srebrovim jodidom ujeti podobo. V letih 1835/36 je opravljal eksperiment: fotogenično risanje. Papir je prepojil s srebrovim kloridom, kasneje bromidom, vstavil v kamero, nanj je polagal različne predmete (peresa, čipke) in to je osvetljeval – pod predmeti so ostala svetla mesta, kar je enako negativu (kot fotogram na papirju). Fiksiral je z raztopino kuhinjske soli. Ekspozicija je bila odvisna od sončnosti in je trajala od 15-20 min. Ta slika je prvi ohranjeni negativ – 1835. Fox Talbot se je ravnal tudi po spoznanjih Wedgwooda; naoljil je papir, da je postal prosojen (steklast madež), nato pa je negativ kopiral na drug papir in dobil pozitiv. Tako imenovana kalotipija je bila patentirana 1841.

William_Henry_Fox_Talbot,_by_John_Moffat,_1864

William Henry Fox Talbot: Nelsonov steber na Trafalgarskem trgu v gradnji, London, kalotipija, okr. 1843; Zbirka Foxa Talbota, Naravoslovni muzej, London.

Za razliko od Daguerra tehnike ni prepustil vsemu človeštvu, ampak jo je poskušal tržiti. Kalotipije so izredno redke in tudi zelo slabo obstojne zaradi nosilca – papirja. V 40. letih je izdal več map, ki so vsebovale izvirne kalotipije (The pencil of nature). Ni se posvečal samo eni temi, svet je raziskoval skozi fotografijo (ljudje, živali, ..) bil je pionir na tem področju.

Kalotipija oz. Talbotipija – Slabosti v primerjavi z dagerotipijo:

Talbot je zavaroval patent in omejil uporabo – tehnika se ni mogla popularizirati. Materiali so bili manj občutljivi na svetlobo in so zato potrebovali daljše izpostavljanje svetlobi. Nepravilnosti papirja so zmanjšale kvaliteto končnega tiska – kalotipije niso bile tako ostre kot dagerotipije. Sam proces je trajal dlje, ker je zahteval dve stopnji – negativ in pozitiv. Končni izdelek je s časom bledel.

Prednosti v primerjavi z dagerotipijo:

Iz enega negativa se je lahko naredilo neomejeno število pozitivov. Retuširati se je dalo tako negativ kot končni izdelek. Tisk na papir je enostavnejši kot na kovino. Kalotipija ima tudi toplejše tone.

William Henry Fox Talbot: Iz mape The pencil of nature. Gre za kombinacijo arhitekture in tihožitja.

photob33_plate14wf

Senca je navpična, leščerba deluje kot sončna ura, verjetno je izbral zelo močno osvetlitev. Metla je namenoma postavljena kot nek aranžma. Zelo ostre so vrbove šibe v metli – izredno realistično. Svetlobni problemi, ni točno nacentriral metle, izgleda, kot da je postavljena poševno na vratni okvir, spodnji del je pomaknjen preveč naprej (kot da bo padla). V notranjosti se kaže svetlo okno, ki proseva v sliko. To bo kasneje eden od elementov, ki so značilno fotografski. Eks. čas je tu 10-15 min. (Ekspozicijski čas kalotipije se je vedno bolj manjšal: od 2-3 ure do 7 min). Prvi portfolio – The Pencil of Nature. Izhajal je iz risanja: narava se izriše sama po sebi. Kalotipija /talbotipija je omogočala večje število podob kot dagerotipija. Na umetnostnem trgu je preglasila grafiko, saj je bila cenejša od nje.

Fotografija je bila tudi v službi spomeniškega varstva, dokumentarna veja egiptologije – francoska odprava v Egipt. Čas egiptologije v obdobju Napoleona – prepisovanje hieroglifov. Francois Argaudi 1839 opozori na kalotipijo – predvidi mehanični način beleženja. Francija pošlje fotografe tudi v kolonije, da dokumentirajo na novo odkrito dediščino.

Med dagerotipijo, kalotipijo in naslednjo pomembno tehniko mokro kolodijsko ploščo je bilo še nekaj postopkov, a ohranjene podobe niso dosegle tako pomembne vloge na fotografskem prizorišču.

___________________________________

© Copyrights

Fotografije: zaradi starostne omejitve so fotografije v javni lasti (public domain).

Photo Credit: Public domain resource

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s