Fotografija skozi stoletja

Evropa je bila zainteresirana za kamero obskuro iz več vidikov. Ta optična naprava bi lahko bila uporabna v svetu likovne umetnosti, senzibilni in vizualni tipi znajo opazovati barvo, osvetljenost, izrisanost, ostrino (optiki, karikaturisti, …) Pomemben trenutek v zgodovini, ko je kamera postala prenosna in ko so sliko po naravi zajeli z nekim sredstvom. Sistem je poznan že več kot 1000 let. Je črna škatla z luknjo, odbiti žarki predmetov pred škatlo se preko luknjice odbijejo in se razpršijo v notranjost, podoba se preslika obrnjena na glavo in v nasprotni smeri levo desno. Čim manjša je odprtina, tem ostrejša je slika. Že v renesansi so jo predlagali za učenje risanja. V 17. st. je dobila optične izboljšave, dobila je objektiv. Vgradili so ji poševno zrcalo, ki je sliko projiciralo na mlečno steklo zgornje stranice kamere obskure. Ko je bila podoba projicirana na steklo, so jo prerisali na paus papir (kot didaktični pripomoček). Konstantin Huygens: »slika je prefinjena..« Citati francoskega literata Tifen de la Roche-a [tifn de la roš] 1760 – opisal je postopek do vsakega najmanjšega detajla, a ni omenjal kamere obskure. Njegovi preroški fantastični opisi, opisal je, kot da bi videl fotografijo – vse to bo kasneje fotografija dejansko nudila. Gernsheim – pomemben avtor, opozoril je na to, kar je fotografija res povzela: točne poteze, itd. Grande

Že 1725 je nem. prof. anatomije Johann Friedrich Schulze, ko je poskušal proizvesti fosfor, ugotovil, da srebrove spojine na svetlobi zelo hitro potemnijo. V dušikovi kislini je naredil usedlino krede in na njegovo presenečenje je kemikalija, ki jo je postavil na okno, postala vijoličaste barve. S postopkom izločanja je v kislini našel delce srebra in zaključil, da srebrove soli potemnijo, če so izpostavljene svetlobi. Njegovo odkritje so prevzeli tudi drugi znanstveniki (Jean Hallot je 1737 na papir nanesel srebrov nitrat). Švedski kemik Carl Scheele je 40 let kasneje delal poskuse s srebrovim kloridom in odkril, da je posebno občutljiv za vijolični spekter svetlobe. Opazil je tudi, da počrneli srebrov klorid ni topen v amoniaku. To je bilo prvo fiksirno sredstvo. Thomas Wedgewood je prvi uporabil kemikalije, občutljive na svetlobo, v kameri obskuri. Slike so žal propadle zaradi pomanjkanja fiksirne substance, ki bi jih ohranila. V 18. st. je bila torej večina kemije, potrebne za fotografijo, že znana. Sinteza različnih znanj na enem mestu. Gre za prve poskuse fiksiranja s kovinskimi ploščami, prevlečenimi s srebrovimi raztopinami. Umetniki so fotoaparate začeli uporabljati pri slikanju. Pojavila se je želja, da podobe ne bi ustvarili ročno, ampak fotografsko (direkten odtis direktne podobe). Vse to se je dogajalo v družbenem okolju, ki lahko spodbuja ali zatira težnje. V sr. v. so na primer mnogo alkimistov zažgali na grmadah. V novem veku so bili storjeni na družbenem področju pomembni premiki – vzpon meščanstva, ki je odvisno od tega, kar ustvari samo, meščanstvo je bilo glavni upnik plemstva. Znanost, s praktičnim pogledom na realnost, je lažje pojasnila tudi nejasne fenomene narave. Pojavilo se je večno iskanje ravnotežja v družbi med bazičnimi in aplikativnimi znanostmi. Postavil se je nov poudarek na aplikativni znanosti – stvar harmonije v družbi, ki daje pravo mero na stran enih ali drugih raziskav. Pomemben je postal posameznik, ki ustvarja. Photographer-studio-1893
18. stoletje je dalo nov impulz laicizmu z industrijsko revolucijo – oprejo se na empirična dejstva, pozitivistično vedenje. Scientifikacija družbe ni nujno idealna pot neke civilizacije, je pa najširša možna podlaga fotografiji kot sliki, zajeti na vidni ravni.  Spremembe v družbi so vplivale tudi na spremembe v umetnosti in na umetnostnem trgu. Plemstvo je postopoma izgubljalo pomen mecena in mentorja. Na površje je prišel meščan, ki je imel svoje poglede – bolj je bil navezan na družbeni krog. Imel je drugačen okus. Meščan še ni bil sposoben sponzorstva – umetnik se je torej emancipirali od fevdalizma, a so ostali brez podpore na prostem trgu – tako poznamo številne revne umetnike, nekaj najpomembnejših imen 19. st. je doletela ta usoda. Verska in posvetna gospoda se je umikala iz mecenskega prostora, spremenila se je ikonografija, krajina je postala ideološko bolj nevtralna, umetnik v okviru romantičnih nazorov je iskal direktni kontakt in ga prenašal v svoje delovno okolje, iz katerega je izšla tudi fotografija.
early-photographer
Spremembe skozi čas od novega veka naprej so omogočale fotografijo in jo torej napovedovale. Renesančni uvid v prostor je bila geometrična perspektiva. Ta renesančni način konstruiranja prostora je bil zelo teoretičen, takega mesta dejansko ni. Šlo je za matematični geometrični konstrukt. Idealna idejna matematična mreža je predpostavljala opis realnosti. Realnost pa je mnogo bolj konkretna in je ni mogoče popisati z matematičnimi ali geometrijskimi zakonitostmi, ker se realnost ponuja v neštetem številu pogledov. V 15. st. je umetnost torej še ideološko nezrelo gledala na situacijo fotografije, pomembna je bila ideja, ne narava ali mehanični posnetki – zato fotografija ni bila izumljena že prej. Sredi 17. st. se je pojavilo razumevanje, ki je že ustrezalo fotografskemu načinu gledanja prostora. Upoštevalo je perspektivo in skrajšave.
© Copyright
Fotografije: zaradi starostne omejitve so fotografije v javni lasti (public domain).
Photo Credit: Public domain resource
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s